Bilo je avgusta 2015. Natančneje popoldan 15. avgusta, ko smo s 5.200 mladimi z vsega sveta obhajali mednarodno srečanje mladih (SYM Don Bosco) ob 200. obletnici don Boskovega rojstva.
Mnogo dlje od stvarnosti smo idealistično načrtovali sprehod s 5.200 mladimi iz Turina na hrib Becchi, kjer se je rodil Janez Bosko. Razdalja je znašala 35 km. A kaj hitro smo spoznali, da bi bil tak progam s toliko mladimi prava vesela zmeda. Odločili smo se za preprostejšo pot, a vseeno povezano z don Boskovimi jesenskimi sprehodi s svojimi fanti. Pot smo tako začeli v Castelnuovu, majhnem kraju, kjer je bil Janez Bosko krščen in kjer je obhajal eno od svojih »novih maš«.
Dolga in barvita kolona mladih je v nalivu prehodila osem kilometrov do Becchov. Ploho so napovedovali in prišla je pravočasno. A zdela se je kot božanje mladih z neba, ki so bili mokri kot miši.
Predstavljal sem si don Boska med njegovimi mladimi, obloženimi s kruhom za malico in okrepitev ter glasbenimi inštrumenti, s katerimi so ob večerih razveselili zaselke, kjer so prespali.
In veste kaj? Za vsem tem se skriva dragocena vzgojna in duhovna pobuda.
Lahko bi nadaljeval s svojim razmišljanjem, a rajši povzamem besede enega mojih sobratov salezijancev, Joséja Miguela Núñeza, ki je s svojim izrednim peresom zapisal: »Mnogo let je don Bosko obhajal praznik rožnovenske Matere Božje v Becchih, v spremstvu peščice mladih, ki so mu sledili z neizmernim veseljem.
To so bili najboljši fantje v oratoriju. Za vse je bila to nagrada, da so lahko kakšen dan preživeli na počitnicah z don Boskom. V začetku jih je bilo malo, a kmalu se je število povzpelo čez sto.
Prvi stalni kraj je bil don Boskov rodni kraj in njegova ljubljena domačija. Brat Jožef je z veseljem sprejel množico fantov in jih gostil, kakor je vedel in znal, v seniku in kašči, ter skušal ugoditi njihovim prošnjam. Kljub mnogim nevšečnostim, ki so jih povzročili, je dobri Jožef na to gledal dobrohotno in skušal prijazno reševati majhne in velike težave.
Po letu 1858 je don Bosko načrtoval prave pohode po piemontskih vaseh bližnjih turinskih pokrajin. Skrbno je pripravil programe in iskal prijatelje ter dobrotnike, ki so jih sprejemali v svoje hiše ali pripravili kaj za pod zob vojski, pripravljeni na boj, ko se je bilo treba soočiti z lakoto. Nikoli ni manjkalo sadja, sveže pečenega kruha ali kosa sira, ki so ga navdušeni domačini nudili vrvežu, ki ga je duhovnik v sluhu svetosti večkrat neuspešno skušal umiriti.
Kmetje so prekinili delo
Imamo nekaj lepih pričevanj teh prazničnih in veselih dni za tolike mlade, ki so preživeli nepozabne trenutke z don Boskom. Eden njegovih fantov, Anfossi, je zapisal: »Teh pohodov se vedno spominjam. Napolnili so me z veseljem in občudovanjem. Don Boska sem spremljal na monferratske holme od 1845 do 1860. Bilo nas je več kot sto in smo videli don Boskovo svetost, o kateri se je govorilo. Njegov prihod v vas je bila prava zmaga. Pozdravit so ga prišli okoliški župniki in ponavadi tudi civilne oblasti. Prebivalci so se strnili k oknom ali prišli na ulice, kmetje so prekinili delo, da bi videli svetnika …«
Vsa don Boskova pedagogika je zaobjeta v »jesenskih sprehodih«. Domačnost in tovarištvo, veselje in praznovanje.
Čas hoje, ko potujemo po življenjskih stezah, nudi prostor pogovorom in prijateljstvom. Don Boskova navzočnost pomeni navzočnost odraslega, ki spremlja pot mladih. Prijazna in dobra navzočnost. Beseda za vsakogar in gesta bližine in solidarnosti za tiste, ki imajo največ težav pri doseganju cilja.
Glasba in praznovanje sta napolnila srca in zbudila navdušenje mladih, ki so bili veseli, da so lahko blizu očeta, ki so ga tako občudovali in mu bili toliko dolžni. V popolni postavi, ob igranju glasbenih inštrumentov, je bil prihod don Boskovih fantov v te majhne piemontske zaselke nepozaben dogodek.
Bog je hodil z njimi
Fantje so bili polni »začudenja in veselja«. Don Bosko se je s prstom dotikal neba, ko je užival v nasmehih svojih mladih in njihovih prazničnih pesmih. Nikoli ni manjkala molitev in blagoslov z Najsvetejšim zakramentom v vaški cerkvi. Bog je namreč hodil z njimi.
Očetova naklonjenost je spodbujala zaupanje domačnosti na poti, ki so jo mnogi mladi nevede nadaljevali v življenju z njim. Daleč onkraj monferratskih holmov.
Verjamem, da je v tem času zelo pomembno povabiti naše najstnike in mlade, ki so popolnoma potopljeni v digitalni svet, k življenju v bogati in zadovoljivi izkušnji osebnih srečanj (ne preko majhnih in velikih zaslonov), dragocenih izkušenj poslušanja, skupnemu smejanju, izkušanju tišine v preprosti molitvi, čudenju sončnega zahoda, izkušnji veselja zaradi pozdrava starejših, ki slonijo na vratih doma ali posedajo na vrtnih klopcah in v polnosti življenja ter modrosti opazujejo mimoidoče.
Naj ob koncu ponovim besede papeža Frančiška, ki jih je namenil našemu vrhovnemu zboru, saj me veseli, da smo še sposobni sanjati in pomagamo sanjati.
Iz vsega srca vam želim bogato poletje.
Ángel Fernández Artime, sdb
vrhovni predstojnik salezijancev