Preden sem se januarja odpravila na obisk domov v Slovenijo, sem že poročala o položaju, v katerem se je znašlo etiopsko prebivalstvo. To ni covid-19, ampak vojna. Vojna, ki še vedno poteka predvsem na severu države, veliko pa je spopadov tudi v drugih delih države.
Že dlje časa je trajal konflikt med etiopsko zvezno vlado in regionalno vlado pokrajine Tigray na severu države, novembra lani pa se je razvnel v vojno, ki še traja. V konflikt naj bi bila vpletena tudi sosednja Eritreja.
Po vrnitvi v Adis Abebo se ponovno oglašam. Položaj na severu se nekoliko umirja, odprte a nadzorovane so komunikacijske poti (telefon, delno internet, cestni in zračni promet), a pokrajina je še vedno pod hudim pritiskom različnih, vsaj treh agresorjev. Zato nedolžni še vedno umirajo, prestrašeni še vedno bežijo čez mejo v Južni Sudan (beguncev je že čez 60.000), prihajajo tudi v lokalna zatočišča. Ljudem so porušili domove in pokradli vso lastnino, število otrok sirot narašča. Ljudje si še vedno ne upajo na cesto, da jih ne bi pokosil kakšen strel. Življenje, kot so ga poznali, se je za dolgo ustavilo. Sedaj vsak išče le vsakdanji živež, da ne umre od lakote. Pridelek na poljih so bodisi uničile kobilice ali požgali vojaki, tovarne pa so tako ali tako uničene. V redkih trgovinah je mogoče kaj kupiti, a cene so desetkratno poskočile.
Združeni narodi navajajo, da okoli 3 milijone ljudi potrebuje pomoč v obliki hrane. Vlada je dolgo preprečevala dostop mednarodne humanitarne pomoči. Pripovedujejo, da so mnogi primorani jesti drevesne žuželke in piti umazano vodo, kjer jo pač najdejo. Zdravstvena nega v glavnem ni dosegljiva, saj je uničena večina zdravstvenih domov in bolnic. Veliko ljudi, nekateri so tudi moji znanci, je izgubilo svojce, ki so bili ob življenje kot popolnoma nedolžne žrtve. Tisoči iščejo izgubljene sledi za svojci.
V tem trenutku govorimo o humanitarni krizi, ki bo trajala zelo dolgo. Več milijonov evrov bo potrebno za obnovo pokrajine, saj so poleg domov uničene tudi ceste in druga infrastruktura, tovarne, bolnice, cerkve in drugi pomembni objekti. Zaradi uničenja ogromnih tovarn bodo ljudje do nadaljnjega brez služb in torej odvisni od humanitarne pomoči, za katero prosimo na vse možne kraje in konce.
To je le nekaj besed o položaju, ki je v resnici hujša, kot se jo da opisati. Salezijanci v Adis Abebi že kupujejo hrano in jo s kamioni pošiljajo na sever. Domačini in drugi kolegi, ki so tukaj več kot 30 let, pravijo, da tako hudo v Etiopiji še ni bilo. In da prihaja še hujše. Žal ne gre le za severno pokrajino Tigray, temveč se nemiri in nasilje odvijajo tudi po drugih pokrajinah, vendar manj odmevno. Ljudje pa vseeno umirajo in bežijo z domov. V politične in druge razlage se raje ne spuščam, ker nima smisla. V mislih imam le nedolžne, ki morajo konflikte drugih plačati z življenjem, imetjem in osnovnim človeškim dostojanstvom.
Z mislijo na njih se vsak dan sprašujemo: »Kaj še lahko naredim, da pomagam?« Če se še kdo sprašuje o tem, se lahko obrne na Misijonsko središče Slovenije in ponudi svojo pomoč.
Medtem sama pridno delam v naši šoli, ki je svet zase. Otrok z ulice ne zmanjka in pomoči, ki jo potrebujejo, ne moremo prekiniti zaradi dogajanja po državi. Ravno obratno. Še več je potrebujejo in več jih je. Treba je sicer misliti na vse skupaj in se držati pravil, ki jih država daje tudi glede zaščite pred širjenjem okužbe in se v tem smislu trudimo naprej.
Že pred več kot pol leta smo ustvarili nekakšno »izolacijo« znotraj naše ustanove in vsak dan znova odkrivamo, kako čim boljše delati v skladu s potrebami otrok in hkrati z epidemijo. Dejansko stanje v Etiopiji je sedaj resnično zaskrbljujoče. Če smo skozi leto spremljali nizke do zmerne številke, pa so v zadnjih dveh mesecih bliskovito poskočile! Po eni strani je logično, saj je previdnost popustila kot marsikje po svetu. Tudi druge težave so odmevnejše in težje. Ogromno je kulturnega in verskega dogajanja, povezanega z gibanjem in druženjem. In tako številke rastejo.
Mi imamo svoj svet, v katerem uspemo zelo malo razmišljati o dogajanju izven naših zidov, saj je dela več kot dovolj. V omenjeni »izolaciji« imamo vsak dan več kot 30 otrok. Od tega jih 12 tudi prespi, okoli 20 pa jih vsako jutro pride na program in zvečer odide nazaj na ulico. V dveh razredih se mešamo med učenjem, igro, pogovori, prehranjevanjem … Vse počnemo skupaj. Nosimo maske – otroci večinoma pod brado, razen ko jih opozorimo, da naj jo dajo čez nos. Umivamo si roke in dnevno čistimo naše majhne prostore, a je težko preprečevati nenačrtovane stike in prenos česarkoli že.
Pred dobrim tednom je veliko več otrok tožilo, da jih boli grlo, vedno več jih je kašljalo. Učiteljica, ki poučuje poleg mene, je obležala doma … Lekadoli očitno niso več pomagali. Zato smo predlagali testiranje na korono, hkrati pa smo vedeli, da tudi če bo kdo pozitiven, ne moremo kaj dosti ukrepati, saj se ne moremo zapreti.
Zato smo šli na testiranje v bližnjo državno kliniko (ki je menda eden redkih krajev za testiranje, razen plačljivih privatnikov). Kjer je zastonj ali poceni, je seveda veliko gneče. S fanti smo čakali dobro uro, skupaj z mnogimi raznovrstnimi bolniki, kar na dvorišču in posedali po stopnicah … Nato so nam rekli, naj pridemo naslednji dan. Naslednji dan so nam po dolgem čakanju (zopet pomešani z vsemi drugimi čakajočimi za različne zdravstvene preglede) le vzeli brise. In potem se je čakanje nadaljevalo.
No, po petih dneh smo le dobili sporočila, da smo vsi negativni. Nekoliko se me je seveda zajel dvom, sploh ob opazovanju kašljajočih otrok in mešanjem s tistimi, ki ponoči prespijo na ulici. Zagotovo je možno, da testi niso zanesljivi. A raje mislim, da sem priča ponovnemu čudežu, kot tistemu na severu, kjer je salezijanske hiše obvarovala Božja roka. Tako je obvarovala tudi nas vse, kljub visoki izpostavljenosti.
In tako nadaljujemo vsakodnevno življenje. Z velikim veseljem se učimo, igramo, skupaj jemo, sestavljamo, čvekamo, čistimo … Res sem hvaležna, da smem biti del tega. Da se namesto polemiziranja o svetovnem položaju lahko posvečam osnovnim potrebam nedolžnih mladostnikov, ki so prišli k nam z upanjem, da se usposobijo za boljše življenje.
Nekaterim tako prvič pomagam izgovarjati črke abecede in jih popeljati do branja. Drugim skušam na razne načine pomagati usvojiti kretnje za oblikovanje črk na papirju. Ne le naše abecede, temveč tudi amharske! Mnogi tudi te ne zmorejo. Za mnoge je ta uspeh prvi v življenju, čeprav so stari že več kot 15 let. Da ne govorim o veščinah vedenja v razredu, v skupini in kasneje v družbi. S tem jih pripravljamo na prehod (po mesecu ali dveh) v domski del na drugi strani naše ograje.
Pa spoznavanje ter uporabljanje barv, številk, oblik z različnimi igrami, ki sem jih v vsem tem času uspela uvesti (sestavljanke, Človek ne jezi se, Lego kocke, nitke in perlice za nakit, Dama, pobarvanke, barvne krede ali preprosto svinčnik in papir za risanje). Dovolj preprosto, da ni pretežko in hkrati poučno. Kar v Evropi otrok usvaja od prvega leta dalje, tu začnejo kot najstniki. Postopoma. Ves proces bi radi pospešili, predvsem zato, da bi čim krajši čas preživljali na ulici in da bi jih čim več spravili z ulice v ustanovo, a prehitevati ne gre. Takega preskoka ne zmorejo z danes na jutri, da bi lahko takoj začeli bivati pri nas, zato ohranjamo postopnost.
Po obiskovanju dnevnega programa po kakem mesecu začnejo spati v ustanovi, v spalnici poleg razreda, kjer je 12 postelj. Dober mesec kasneje opravijo zdravniški pregled in se preselijo v dom ter začnejo šolanje z drugimi. Teh je trenutno okoli 60. Tako se naš, nekoliko prenovljen življenjski krog sklene ter nadaljuje v pridobitev poklica in reintegracijo v družbo. Postopoma. Med tem pa upamo in molimo, da ostanemo zdravi in da nas ne doleti kakšna huda višja sila, ki bi nas zopet omejila. Nikoli ne vemo, kaj bo jutri, zato se kar najbolj potrudimo za danes.
Polona Dominik, SalS, laiška misijonarka