Poslal bi vam objem, pa vam ga ne privoščim

Uspeva nam ohranjati tudi stik z osebjem, s člani salezijanske družine, sestrami FMA in njihovo predstojnico s. Zvonko Mikec, s sotrudniki, z bivši gojenci, pa z ZMP in Marijino legijo, člani Apostolata molitve, ministranti, veroučenci, mladimi … na stotine jih je. Nekatere pogrešam, ko jih videvam od daleč in ne morem do njih v tem trenutku drugače kot v molitvi. Včasih kričijo od daleč v pozdrav, pa jih naganjam domov, kar me gane v dno srca. A drugače ne gre, saj je cena previsoka …

Opažem, kako se družba kljub vsem zakonskim spremembam in prepovednim dekretom skoraj ne odziva na pandemijo, kakor da je ne bi bilo, a žal je tudi pri nas. Prav zato bi rad z vami podelil tole moje pisanje kot sporočilo in voščilo za Veliko noč.

Odziv države

Prav v tem trenutku je pred našim glavnim vhodom, mimo katerega vodi glavna cesta iz Mozambika proti Malaviju, minibus povozil desetletnika. Skočil sem pogledat, ali je potrebna pomoč, pa so ga že naložili v vozilo in odpeljali v najbližjo bolnišnico, kjer ga bodo skušali oživljati. Vse kaže na še eno tragedijo, ki smo bili letos deležni že preveč. Nič nas ne spravi k pameti: to je že šesta nesreča letos, nam pa ne uspe postaviti niti znaka za neposredno bližino šole. Ne glede na razplet je vse skupaj zelo žalostno!

Skušal vam bom vseeno opisati trenutno stanje pandemije in kako se z njo soočimo v naših skupnostih. V tem trenutku je v državi deset primerov okužb. Vsa so v glavnem mestu Maputo. Tam je tudi največ sobratov SDB in sester FMA, kar seveda povečuje razlog za zaskrbljenost. Obe družbi imata sedeža v Maputu.

Kakor da bi slutil, smo se skušali čim bolje pripraviti na predvidljivo situacijo in postorili vse potrebne nakupe predčasno, ne šele ob koncu meseca. Imamo zalogo, ki bi v najnujnejšem zadostovala za tri mesece, za dlje ne bo šlo …

V državi so 20. marca razglasili posebne razmere, ki so 23. marca stopili v neposredno veljavo: prepoved združevanja več kot tristo oseb na enem mestu. Posledično so bile pod vprašaj takoj postavljene vse naše dejavnosti. Še isti teden so razglasili poostritev posebnih razmer z odlokom o urgentnem stanju, natančneje 29. marca, ki je stopil v veljavo 1. aprila. To ni bila prvoaprilska potegavščina, pač pa vstop v drugi teden naše karantene, ki naj bi trajala vsaj 30 dni oziroma do preklica.

Kako ostati zdrav?

Že v ponedeljek, 30. marca, smo se tako odločili, da vse učence pošljemo domov in prenehamo z delovanjem vseh naših osnovnih, srednjih in visokih šol, centrov za poklicno usposabljanje, veroučnih dejavnosti in ostale pastorale, vključno z javnim maševanjem.

Številka je s tristo padla na petdeset, pa na dvajset, trenutno se je ustavila pri deset. Prešinilo me je vprašanje, ki sem se ga resnično zavedel šele sedaj, čeprav sem veliko razmišljal že prej: kako ohraniti svoje zdravje in zdravje sobratov, kako se v moj vsakdan prelevijo vsa teoretična navodila o ukrepih, drži, umivanju rok, načinu kašljanja, higieni oseb, reči in prostorov, ker je prav to najenostavnejši način, da se ne okužim sam in bližnji? Skratka, kako ostati zdrav?

Niti v sanjah si nisem mogel predstavljati vseh podrobnosti, ki so prihajale preko obvestil: o nepojasnjeni naglici ter o razsežnosti in resnosti ogroženosti, čeprav bi lahko rekel, da se nam ni treba bati: v naših skupnostih skoraj ni starejših ali bolnih sobratov, takih z visokim tveganjem za preživetje v karanteni, da zunaj nje sploh ne govorim. Tukaj je sama mladina …

Vročina zaradi podnebnih razmer ali zaradi komarjev je splošen pojav. Pregledi zaradi slednje, ki je znanilka malarije, so nujni. Ni pa hujših posledic, sploh, če so simptomi zaznani dovolj zgodaj: v treh dneh preboliš malarijo brez težav!

Z nastopom koronavirusa pa se vse skupaj malce zapleta: za malarijo sploh ni več pregledov, ampak so vsi napoteni neposredno na infekcijske klinike! Če bi take ukrepe vzeli zares, je takoj po tebi: brez kašlja si lahko koronan! Vsa preventiva je lahko zaman že zaradi enega komarja ali zaradi ene še veliko manjše stvari …

Poskusil sem se torej posvetovati z zaupnim prijateljem zdravnikom, ki je naš župljan, in nekaterimi starši in sestrami naših učencev, ki delajo v zdravstvenem sektorju, kaj je možno v skupnosti, kot je naša, storiti za ohranitev osebnega in skupnega zdravja. Odgovor je bil enak: brez vsakih osebnih stikov, upoštevanje razdalje, izolacija vsakega z najmanjšim znakom okužbe, pa stroga in ekstremna osebna higiena in čistoča vseh skupnih prostorov.

Naši ukrepi

Kako koristna karantena za postni čas. Toda kam uvrstiti raztresene, pa pozabljive, prestrašene, zmedene, zblojene in tiste »ta žleht« redovnike in redovnice?!

S tem namenom sem napisal tole, da ne bi pozabil, ko bo to potrebno:

1. Vzpostavim rutinsko merjenje telesne temperature vseh.

Ko pri kateremkoli sobratu zaznam povišanje telesne temperature, nastopi čas za takojšnjo izolacijo v njegovi sobi ali v sobi, ki je za to namenjena! V takšnem primeru sledim napotkom, ki veljajo in so dani za delo z okuženimi. Nikakor ni dobro vstopati in preverjati, kako je s sobratom in z njegovo vročino. Je grožnja tako za sobrata, predvsem pa za celotno skupnost. Koliko časa naj tako postopam? Dolgih 14 dni, dokler popolnoma ne izgine vročina in/ali drugi simptomi. Enako je potrebno postopati z vsemi, ki so »korono že preboleli«: izolacija in oskrba v posebnem prostoru … Oboleli osebno komunicira po telefonu s svojim zdravnikom ali z zdravnikom s seznama in Centrom covid-19 ter natanko sledi napotkom!

2. Naj bo vsem jasno: nihče ne zapušča doma.

Samo, kdor je pooblaščen z osebnim pooblastilom ravnatelja, sme zapustiti dom (to ni nujno ekonom skupnosti!) za najnujnejša ter neodložljiva opravila in nakupe. Ni neodložljiv nakup časopisa, na primer (govorim o konkretnih primerih sobratov in njihovih frustracijah), če se da dogovoriti za dobavo na dom, je še najbolje. Tudi zmanjšanje števila zaposlenih v kuhinji in za čiščenje skupnih prostorov v času pandemije je nujno potrebna!

3. Vzemi si čas in potreben napor za to, da bi zmogel preprečiti okuženje s temeljitim čiščenjem skupnih prostorov večkrat na dan, s čistili kot so varikina, alkohol, s posebnim poudarkom na vratih in površinah, ki se jih lahko dotika več ljudi.

Kolikor manj kontaktov imam s površinami v skupnih prostorih (na primer miza v jedilnici), manjše je tveganje za okužbo. Porazdeli »opravila«, kot življenjske naloge, za celotno hišo in vse objekte, med sobrate, kar mi lahko bistveno olajša sodelovanje in nadzor, glede na zmožnost in sposobnost posameznika ter omogoča sveto in zdravo zapolnitev časa …

4. Sobratje, v karanteni sem ne zato, ker bi si tako želel, ampak ker sam tako hočem! Samo s strogo disciplino v izpolnjevanju vseh predpisanih preventivnih zahtev, ki so mi predlagane, lahko sodelujem pri zaustavitvi pandemije. Upam, da obstaja način, ki bo sčasoma vse spravil v red, pod nadzor in obrodil dober sad. V skupnosti si ne smem privoščiti brezdelja ali površnosti, nihče ni zunaj nevarnosti, vsi so odvisni od mene in jaz sem odvisen od vseh. Odgovornost je velika!

Naša ustanova si je izbrala pastoralno geslo: Ostani doma!

Naša vzgojno-pastoralna skupnost je zelo kompleksna. Kot sem že omenil, se sooča s številnimi križi. Ob začetku šolskega leta je bilo do smrti povoženih že pet otrok: najmlajši je imel 6, najstarejši pa 11 let. Danes so povozili desetletnika, za katerega ne vem, ali bo preživel …

Teh stvari preprosto ne morem razumeti. Je premog res več vreden kot otroška življenja? Kako je lahko človek tako okruten, da ne pomisli na ničesar okoli sebe? Kam se vsem tako mudi?

Pa sploh ne govorim o pandemiji, oprostite! Trpljenju se privadiš. Tudi drugi so tega vajeni, še veliko bolj. V pogovorih z učiteljskim kadrom, v župnijski pastorali, s starši pa tudi z mladimi smo se o izbruhu pandemije zares veliko pogovarjali, vsaj v našem vzgojnem okolju … Saj so tudi moja družina in z njo je zares nujno sočustvovati. To je del tukajšnje kulture; no ne samo tukajšnje, da ne bo pomote … Trpljenje enega boli mnoge!

Omejitev v »lasten dom«, v lastno družino, našim vzgojnim skupnostim ne preprečuje ostajati v živem stiku z njimi, kar se mi zdi prepotrebno. Tako posredno komuniciram z našimi gojenci. Mladinska pastorala vsak dan pripravlja »Dober dan«, to je običajen nagovor ob zboru učencev ob začetku pouka. Tega so navajeni in se ga odkrito vesele. Natisnem ga vsak dan v več izvodih in razpošljem na vsa oglasna mesta po naselju, kjer si ga lahko učenci sami preberejo. Vsakič je nekaj malega novic in vzpodbud, primernih za čas pandemije. Nekaj izvodov, ki ga vestno pripravljamo skupaj, pošljemo po ostalih skupnostih. Vsebino zato priredimo starostnim skupinam primerno.

Na WhatsAppu sem ustvaril dve veliki skupini. Ena so »Prijatelji župnije Janeza Krstnika«, druga pa »ZMP-Moatize«. Seveda to pomeni povečanje nepredvidenih stroškov, ampak sam temu pravim investicija za osebno in skupno zdravje.

Profesorji se trudijo na podoben način pripravljati domače naloge ter obnavljati in utrjevati že predelano šolsko snov. Šolskih knjig žal ni, ker si jih starši ne morejo privoščiti. V šoli jih imajo le učitelji! Na televiziji je vsak dan dopoldne in popoldne na voljo obširen in kakovosten šolski program, vendar večina družin tako nima televizije.

Tudi mladinska pastorala ne počiva in si je umislila duhovne vaje preko WhatsAppa. Pošilja program in gradivo! Mladih je veliko, vseeno se na ta način zajame le peščico. Pripravljamo tudi »WA-Velika noč 2020«, da bi tako lahko na poseben način doma doživeli skrivnost pristne krščanske ljubezni, vse preko WhatsAppa. Kako preprosto, samo malenkost časa je potrebno vložiti ter nekaj malega dela in sredstev. Ves ta trud je potreben, da bi mladi, ki so najbolj ranljivi, ostali doma, kolikor bo potrebno …

Povezan s svetom

Tudi z domovino sem dejavno povezan, kot bi si nikoli ne mislil. Na Operando sem se za pogovore prijavil kot duhovnik, po navodilih napisal razkošne razpoložljive termine, sedaj pa mi zmanjkuje »prostega časa«. Ne morem se pritoževati nad pomanjkanjem telefonskih pogovorov, razen nad vzdržljivostjo telefonske baterije! Zares veliko ljudi je v tudi v Sloveniji v duhovni in drugačni stiski. O tem smo se nekoč le pogovarjali in parafrazirali, sedaj pa po telefonu opravljam duhovno spremljanje … Iz Afrike v Slovenijo, na tak način!

Komunikacija, tudi virtualna, lahko, če in ko jo uporabljamo v dober namen, prispeva k dobremu … Odkrivam nova obzorja »nove evangelizacije«. Za 24. aprila pripravljam duhovne vaje za ZMP in salezijansko družino, s katero se bomo skupaj pripravljali na Marijin mesec …

Geste solidarnosti

Na drugi strani reke Rovubve, ki nas poleg mogočnega Zambezija ločuje od mesta Tete, se nahaja sosednja salezijanska skupnost »Don Bosco – Matundo«. Nekdanja poklicna šola je prerasla v Srednjo tehnično šolo. Na njej je tudi gimnazijski program s poklicnim usmerjanjem (praksa iz tehničnega poklica) in neke vrste poklicne tečaje. Ker je v tem času zaprta, so si sobratje in profesorji umislili ustvarjati na obstoječih strojih, ki bi bili brez uporabe le predmet za nabiranje prahu. Izdelujejo sredstva za osebno zaščito, predvsem maske …

Ne zmanjka gest in pobud solidarnosti, ne le v besedah, ampak in predvsem v dejanjih. Največ, kar vsak od nas premore, iz dneva v dan zastonj spreminjamo v življenje in njegov utrip. Živimo v nenehnem pomanjkanju, a se trudimo, da bi bilo to v tem trenutku čim manj občutiti …

Ne primanjkuje le niti, blaga in zaščitnih mask, ne primanjkuje le gumbov za zaščitna oblačila, ne primanjkuje le življenjske predanosti in vere v vse, kar se dobrega počne, primanjkuje tudi spodbudnih novic tistih, ki se vsak na svojem koncu soočamo s pandemijo. Dojemam, da smo premajhni, da bi jo premagali sami, zato potrebujemo drug drugega – preprosto hočemo drug drugega! Tudi Njega hočem iz istega dojemanja!

Živeti iz vere

Živim vero in iz vere, izražene v osebni in poglobljeni molitvi, ki me pomirja v vseh dramatičnih trenutkih življenja. Pomirjajo nas glasovi oseb, ki nas dosegajo na spodnji strani globusa, in jih spoznavam šele sedaj ali pa glasovi dobrih starih znancev, inšpektorja Marka Košnika, sobrata Grega Valiča, Misijonskega središča Slovenije, salezijanske družine v domovini in drugod po svetu, glasovi domačih, pa vseh mogočih medijev, dobrotnikov in podpornikov … Sem vaš velik dolžnik in se tega zavedam!

Veliko novic in poročil navaja: »Po koronavirusu bo vse drugače, veliko smo se naučili za življenje, preživeli bomo kot boljši ljudje.«

Res je, da mi trenutni položaj narekuje biti bolj bratski in opaziti mnoge stvari, tudi tiste čisto neopazne, in vrednotiti osnovne vrednote posvečenega salezijanskega življenja pred tistimi, puhlo vzvišenimi, ki mi včasih roje po glavi.

Samo, če živim v Njem in po njegovem nauku, ima moje posvečeno življenje, naša redovna skupnost, naša vera, naše skupno vzgojno-pastoralno prizadevanje smisel in pogoj, da rodi sad. Sad, ki ostane in rodi nov sad, ki vodi v življenje in nas napolnjuje s srečo.

Vsakdanje srečanje z vstalim Gospodom, s sobratom v skupnosti, z gojencem v šoli ali na oglasni deski, je tisto, kar v vsakem trenutku daje smisel mojemu, našemu življenju: v dobrih in v slabih trenutkih.

Poslal bi vam objem, pa vam ga ne privoščim, da se ne okužite! Ostanite, bratje, kot zlato v plamenih: ohranite svoj pokončni jaz.

Anton Grm SDB