Moji dragi prijatelji, s tem naslovom želim deliti izkušnjo, ki sem jo doživel prejšnji mesec. Obiskal sem salezijanske ustanove v Matu Grossu na jugu Brazilije. Prvi salezijanci so tja prispeli pred 125 leti, v kraj Cuiabá, danes mesto s 600 tisoč prebivalci, ki leži na obrobju svetovnega naravnega čudesa Pantanal.
Prosil sem, če bi se lahko srečal s plemeni, med katerimi salezijanci delujejo že desetletja: Ayoreo, Maskoy in Chamacoco. Želel sem dopolniti pričevanja naše Družbe v teh legendarnih misijonih Mata Grossa. V mraku čudovitega dne sem prispel v središče plemena Bororo, v Meruriju.
Don Boskovi sinovi so pod vodstvom Janeza Balzole leta 1894 ustanovili novi misijon v Matu Grossu. V Cuiabàju so začeli prvo evangelizacijo plemena Bororo z ustanovitvijo misijona »Sacra Colonia di Coraçao«. Leta 1906 je bil ustanovljen misijon »Colonia de Sangradouro«, ki je kasneje sprejel pleme Xavante, saj so jih skoraj iztrebili in pregnali iz področja Parabuburi. Prvi poskus zbližanja s plemenom Xavante se je zgodil novembra 1924. Rodil se je iz krvi salezijanskih misijonarjev Janeza Fuchsa in Pedra Sacilottija, ki sta bili žrtvi zasede.
Že novembra 1926 poteka stalna in urejena navzočnost salezijanskih misijonarjev med plemenoma Xavantes in Bororo. Navzočnosti v Sangradouru, Sao Marcosu in Meruriju so se ohranile vse do danes. Ko so člani plemena Xavante prispeli v vas Sangradouro, so jih sprejeli salezijanci in člani plemena Bororo kljub zgodovinski sovražnosti med plemenoma. Njihovo število je komaj doseglo 900 članov. Danes, zahvaljujoč zaščitnim zakonom in spoštovanju ljudske kulture, ljudstvo šteje 30.000 članov.
V Meruriju so me sprejeli s svojim tradicionalnim sprejemom. Vesel sem bil, da sem se lahko srečal z vsemi misijonarji, ki trenutno delijo življenje s temi ljudstvi. Tam je 18 salezijancev, 8 sester HMP in dve sestri Družbe svete Lavre (poznane pod imenom » Las Lauritas«) iz Kolumbije, s katerimi složno sodelujemo za dobrobit naših prvobitnih bratov.
Naslednje jutro smo doživeli dva trenutka velike lepote, človečnosti ter zgodovinskega in duhovnega pomena.
Prvi je bil srečanje s 40 mladimi fanti in dekleti plemena Xavante, ki so ob mojem obisku preživeli dan z mladimi plemena Bororo. Še nikoli se mladi iz plemen Bororo in Xavante niso srečali na takšen način. Mladi so uresničili nekaj, kar bi bilo pri odraslih nemogoče. Pogovarjali smo se, plesali in peli, obhajali sveto mašo in skupaj kósili, kot bi se poznali celo večnost.
Pravo doživetje je bilo srečanje z mladimi iz plemen Bororo in Xavante, s katerimi misijonarji vsakodnevno delijo življenje v krajih mučeništva teh, ki so njim v bran prelili svojo kri.
Drugi trenutek je bil še bolj ganljiv. Sveto mašo smo obhajali v centru vasi, na kraju, kjer so nemškega salezijanskega misijonarja Rudolfa Lukembeina in domačina iz plemena Bororo, Simona Cristina, ubili »facendeiros«, lastniki velikih posestev, ki so bili zelo jezni na salezijance zaradi njihovega zavzemanja za ozemeljske pravice domačih ljudstev. 15. julija 1976 so prišli v vas in po razpravljanju ustrelili Rudolfa. Simon ga je želel rešiti, zato so ustrelili tudi njega.
Ob obisku sem pozdravil starčka, pričevalca tega mučeništva, govoril z njim in se mu zahvalil. Tudi on jih je skupil, a so ga zdravniki rešili. Skromno se je ob obisku udeležil svete maše.
Postopek za ugotavljanje svetosti teh dveh mučencev, Božjih služabnikov, je v zaključni fazi.
Živo se se me dotaknila doživetja priti na ozemlje plemena Bororo; srečanje z mladimi Bororo in Xavante, ki želijo deliti medsebojno življenje; srečanje z brati in sestrami misijonarji, ki vsakodnevno delijo svoje življenje z njimi in obhajajo sveto evharistijo na kraju teh, ki so v obrambi domačih pravic prelili svojo kri. Rudolfovo novomašno geslo je bilo: »Prišel sem, da bi služil in dal življenje.« Ob njegovem zadnjem obisku v Nemčiji leta 1974 ga je mati prosila, naj bo pazljiv, saj so jo obvestili, v kakšna tveganja se podaja njen sin. Odgovoril ji je: »Mama, zakaj si zaskrbljena? Nič ni lepšega kot umreti za Boga. To so moje sanje.«
Ob jutranji zori smo s celotno skupnostjo Bororo v majhni procesiji odšli do grobov Simona Cristina in Rudolfa Lukembeina in molili za vse misijonarje. Moje misli so hitele v Afriko, na mejno območje Burkine Faso, kjer je pred malo manj kot dvema mesecema življenje izgubil španski salezijanski misijonar samo zato, ker je bil duhovnik in misijonar.
Naslov tokratnega pisma povzema prav ta dva dogodka. Prelita kri, ki povzroči toliko žalosti, rojeva življenje. To sem videl v vaseh plemen Bororo in Xavante, to lahko vidimo v Afriki, kjer se vsakodnevno dogajajo »čudeži življenja«.
S temi vrsticami se želim zahvaliti toliko življenjem, ki so se darovala z neomejeno velikodušnostjo. Hvala vsem vam, dragi bralci Don Boska, da še vedno zaupate v dobroto, ki jo skupaj ustvarjamo v tem svetu. Svet nenehno potrebuje dobre novice, da razveselijo srce in zgodbe, ki spreminjajo življenja. V tem svetu ne obstaja le slabo. Toliko dobrega je vsajenega vsak dan in klije kljub temu, da ni v središču novic, v katerem se napajajo slabo in tragedije, nasilje in smrt.
Zato bodimo prinašalci dobrih novic. Naj ponovim ravnokar zapisano, da tudi v bolečini in smrti najdemo sledi, ki rojevajo življenje.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik
