Azerbajdžan je država v Zakavkazju, ki na vzhodu meji na Kaspijsko morje, na severu na Rusijo, na zahodu na Gruzijo in Armenijo ter na jugu na Iran. V njem živi približno 10 milijonov prebivalcev, ki govorijo azerbajdžanski jezik, ki pripada turški jezikovni družini. Glavno bogastvo države predstavljata nafta in plin. Z osamosvojitvijo leta 1918 je postal prva sekularna demokratična država z muslimansko večino. Njegova neodvisnost pa je trajala le dve leti, saj je bil leta 1920 vključen v novonastalo Sovjetsko zvezo. S padcem sovjetskega imperija je ponovno pridobil neodvisnost leta 1991. Približno v tem času je pokrajina Gorski Karabah, naseljena predvsem z Armenci, razglasila svojo neodvisnost pod imenom Republika Arcah, kar je pripeljalo do mnogih vojn. V mednarodnih novicah se je ponovno pojavila po napadu Azerbajdžana 19. septembra 2023, ki je privedel do zatiranja omenjene republike in eksodusa skoraj vseh armenskih prebivalcev iz te pokrajine v Armenijo.
Prisotnost kristjanov na tem geografskem območju se omenja že v prvih stoletjih po Kristusu. V 4. stoletju je kavkaški kralj Urnayr uradno razglasil krščanstvo za državno vero. Tako je ostalo do 8. stoletja, ko so po vojni uveljavili islam. Trenutno je večinska vera pretežno šiitski islam, kristjani vseh veroizpovedi pa predstavljajo 2,6 % prebivalstva.
Prisotnost katoličanov v glavnem mestu Baku sega v leto 1882, ko je bila ustanovljena župnija; leta 1915 je bila zgrajena cerkev, ki so jo leta 1931 porušili sovjetski komunisti, razpustili skupnost in aretirali župnika, ki je leto kasneje umrl v prisilnem delovnem taborišču.
Po padcu komunizma je bila leta 1997 ponovno ustanovljena katoliška skupnost v Bakuju. Po obisku papeža Janeza Pavla II. v Azerbajdžanu leta 2002 pa so pridobili zemljišče za gradnjo nove cerkve, posvečene Marijinemu brezmadežnemu spočetju in jo slavnostno odprli 29. aprila 2007.
Salezijanska navzočnost v Azerbajdžanu se je začela v jubilejnem letu 2000 v prestolnici Baku, največjem mestu v državi z več kot dvema milijonoma prebivalcev.
Ravnatelj salezijanske skupnosti v Bakuju Martin Bonkálo pravi, da je salezijansko poslanstvo utelešeno v različnih in vedno novih kontekstih kot odgovor na izzive in potrebe mladih. Don Boskove odmeve slišimo tudi v Azerbajdžanu, v srednji Aziji, v državi z muslimansko večino, ki je v prejšnjem stoletju doživela sovjetski režim.
V salezijanski ustanovi živi in deluje sedem salezijancev, med njimi pet duhovnikov in dva brata, ki pripadajo slovaški salezijanski inšpektoriji ter skrbijo za župnijo svete Marije in vzgojno središče »Maryam«. Gre za ustanovo za celostni razvoj mladih: evangelizacija, kateheza, vzgoja in socialna pomoč.
Po vsej državi so katoličani majhna čreda, ki svojo vero izpoveduje s pogumom in upanjem. Delovanje salezijancev temelji na pričevanju Božje ljubezni v različnih oblikah. Odnosi z ljudmi so odprti, jasni in prijateljski: to spodbuja razcvet vzgojnega delovanja.
Mladi so kot vsi drugi mladi na svetu, s svojimi strahovi in talenti. Njihov največji izziv je pridobiti dobro izobrazbo, da bi zaslužili za preživetje. Mladi iščejo izobraževalno okolje in ljudi, sposobne na strokovni in človeški ravni, ki znajo sporočiti pot, po kateri gredo v iskanju smisla življenja.
Salezijanci so zavezani zreti v prihodnost, bogatiti svojo prisotnost v državi, jo narediti bolj mednarodno ter z veseljem in navdušenjem ostati zvesti don Boskovi karizmi.
Shamil, nekdanji gojenec Salezijanskega centra v Bakuju, pravi: »Center Maryam sem spoznal leta 2012 in to srečanje se je izkazalo za ključno za vse moje življenje. Takrat sem služil vojaški rok in zaključeval šolanje na fakulteti za računalništvo. Čutil sem potrebo po poklicni rasti, hkrati pa sem nujno potreboval prijatelje v resničnem svetu! V Baku sem prišel iz podeželja. Na ulici sem srečal prijatelja, ki mi je povedal za center Maryam. Tako sva ga skupaj šla obiskat in od tu se je začelo lepo poglavje v mojem življenju. Od prvega dne sem se znašel v drugem svetu, ki ga ni lahko razložiti. V srcu pravim, da je otok. Zame je postal otok človeštva, ki ga v sodobnem svetu pogosto zanima izkoriščanje ljudi in mu zanje ni prav nič mar.
Še preden sem se zavedel, se je začel program mladinskega centra in postal sem del ekipe. Igrali so odbojko, pingpong, skupina otrok je brenkala na kitaro … Kasneje smo sedeli v jedilnici in vsak je imel priložnost povedati svoje mnenje o preživetem dnevu, o svojih vtisih ali novih idejah. Bil sem precej sramežljiv fant, a sem se brez težav in zadržkov z veseljem začel pogovarjati o dogodkih dneva in splošnih temah.
Med številnimi tečaji v centru sem se odločil, da začnem s tečajem grafike Photoshop in tečajem angleškega jezika. Ko sem nato zaradi zdravstvenih razlogov moral pustiti službo, sem izgubil tudi streho nad glavo. Rešitev je bila zaposlitev v centru kot paznik z določenimi obveznostmi in odgovornostmi. Mesec dni sem bil na preizkušnji in vesel sem, da nisem nikogar razočaral in sem našel nov dom. Ko je leta 2014 don Stefan začel razvijati projekt IT omrežja Cisco akademije, se je začela moja poklicna pot sistemskega inženirja. V istem obdobju sem se lahko naučil treh gospodarskih poklicev: varilstva, električarja in kleparstva. Leta 2016 sem postal uradni Cisco inštruktor in že šesto leto delam kot sistemski inženir. To delo je meni in moji družini omogočilo, da smo se po letih zelo negotovega življenja spet postavili na noge. Poleg dela poučujem o računalniških omrežjih, postal sem animator in pomagam pri organizaciji poletnih taborov za otroke. Don Bosku sem lahko le hvaležen za vse, kar mi je dal v življenju.«
Obstaja veliko zgodb o mladih ljudeh, kot je Shamil, ki jim je uspelo usmerjati svoja življenja zahvaljujoč delu salezijancev v Bakuju, in upamo, da bo to delo lahko napredovalo in bo še naprej plodno.
Marco Fulgaro, donbosco.press
