Drugi dan po prazniku Marijinega rojstva bi bilo svetišče Marije Pomočnice v »normalnih« razmerah premajhno za vse, ki bi se še zadnjič želeli posloviti od salezijanca duhovnika Matilda Domića. Koliko premajhno je bilo šele v tem času pandemije covida-19!
Oče, mama, brat z družino, sorodniki, sobratje salezijanci, duhovniki, prijatelji, predvsem pa mladi so se zgrnili na rakovniški grič s cmokom v grlu in molitvijo na ustnicah. Matildov odhod je bil tako nenaden in nepredvidljiv, da so ostali brez besed.
Pri pogrebni sveti maši, ki jo je ob somaševanju sobratov salezijancev iz Slovenije in Hrvaške ter drugih duhovnikov vodil murskosoboški škof Peter Štumpf, prepeval pa priložnostni mladinski zbor pod vodstvom Blaža Podobnika, je inšpektor Marko Košnik orisal kratko, a polno življenjsko pot pokojnega sobrata Matilda:
Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu« (Mt 16,24-27).
Odlomek iz evangelija po Mateju govori o hoji za Jezusom. »Če kdo hoče hoditi za menoj …«, vabi Jezusov glas. Gospodov vabljivi glas je Matilda dobesedno zapeljal in ga povabil, da naj vse svoje življenje stavi nanj. Matild je ta glas začel prepoznavati v srednji šoli, še posebej intenzivno pa, ko je začel hoditi na fakulteto. Nagovarjal ga je po mladih, ki jim je bil animator, konkretno pa prijaznih salezijancih, ki jih je srečal v Želimljem. Predvsem ga je Gospod v notranjosti usvojil s svojo Besedo življenja. Povabil ga je v odnos svobode in ljubezni. Najprej je bil ta odnos prežet z mladostno zanesenostjo in zaljubljenostjo, pozneje pa tudi z notranjimi boji ter zunanjimi preizkušnjami. V ospredju pa je bilo vprašanje: »Ali je bolje reševati svoje življenje s skrbjo zase, graditi na sebi, se samouresničevati, sprejeti logiko ugodja in prilagajanja svetu? Ali je bolje hoditi za Gospodom, sprejeti njegov križ in se vreči v roke edini Ljubezni, ki ljubi do konca?« Bolje in veliko lepše je hoditi za Jezusom, je bil Matildov odgovor.
Spoštovani žalujoči domači, starša Jozo in Klara, brat Merlin z soprogo Suzano in sorodniki, spoštovani g. škof Peter Štumpf, dragi sobratje salezijanci, duhovniki, mladi, dragi bratje in sestre!
Poslavljamo se od rajnega sobrata Matilda Domića. Po človeških merilih veliko prezgodaj. Enajst let je bil salezijanec in le tri leta duhovnik. Njegova pot je bila kratka, vendar bogata, polna, izpolnjena. Bil je pol zagnanosti in ljubezni za Božjo stvar. V očeh Gospodarja življenja je bilo to dovolj, da je dopolnil zrelost, ki se ne šteje v letih, ampak v svetosti hoje za Jezusom.
ŽIVLJENJSKA POT
Gunja. Kraj skrivnostnega in svetega začetka Matildovega življenja. Človeško življenje se namreč ne začne ob rojstvu, ampak ob trenutku spočetja. Gunja je rojstni kraj staršev Jozota in Klare. Tu sta se v letu 1984 tudi poročila. Kmalu po poroki sta v iskanju zaposlitve iz tega jugovzhodnega slavonskega mesteca ob Savi odšla v Slovenijo, v Ljubljano. Tu se jima je 13. julija 1985 rodil prvi sin Matild. Poroštvo večnega življenja in dostojanstvo Božjega otroka je prejel pri krstu v Gunji, kamor sta ga starša prinesla dva meseca pozneje. Dobri dve leti za prvorojencem Matildom se jima je rodil drugi sin Merlin. Kot najemniki so živeli na različnih lokacijah, dokler starša nista uredila stanovanja v Šmartnem pri Litiji.
Matild je svoje otroštvo preživel v Šmartnem, kjer je pristopil k prvemu obhajilu, obiskoval šolo, verouk in skupaj z družino hodil k sveti maši. Pri štirinajstih je prejel zakrament svete birme (20. 5. 1999), ki ga je globoko zaznamovala. Po birmi in ob koncu osnovne šole se je Domićeva družina skupaj s družinskimi prijatelji preselila v novo hišo na Pijavi Gorici. Matild se je v iskanju srednje šole septembra 2000 vpisal na bližnjo Gimnazijo Želimlje.
Prvič se je srečal s salezijanci in z njimi vse bolj navezoval stike. Po maturi 2004 se je vpisal na pravno fakulteto. Drugega letnika ni dokonča, kajti v sebi je začel prepoznavati klic, ki ga je vabil k salezijancem. Po pogovorih in razločevanju s salezijanci, je v njem dozorel sklep, da bi rad postal salezijanec po don Boskovem zgledu. Milost in moč njegove odločitve se je napajala iz molitev starih staršev in sorodnikov, ki so vztrajno molili, da bi bil kdo iz njihove družine poklican v duhovništvo. Priprava na birmo, stik s salezijanci v Gimnaziji Želimlje, animiranje birmancev na Pijavi Gorici v pripravi na birmo so bili odločilni dejavniki za njegovo odločitev.
10. januarja 2007 je kot kandidat za salezijanca prišel v formacijsko hišo na Rakovnik. Po zaključenem obdobju priprave in opravljenih prvih študijih je vstopil v salezijanski noviciat v Pinerolu v Italiji. Leto priprave na salezijansko življenje je na praznik Marijinega rojstva okronal z izpovedjo prvih redovnih zaobljub na Colle Don Bosco leta 2009. Vrnil se je na Rakovnik in nadaljeval študij teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Dvoletno vzgojno prakso – tirocinij – je opravil v Domu Janeza Boska v Želimljem. Triletni študij teologije je nadaljeval v salezijanskem študijskem središču Crocetta v Turinu. Po vrnitvi v domovino je bil 15. decembra 2015 posvečen v diakona v župnijski cerkvi v Želimljah. Prvo leto diakona je kot vzgojitelj deloval v Želimljem, drugo pa na Rakovniku. Junija 2017 je uspešno zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Iščoč obličje z Josephom Ratzingerjem – Benediktom XVI., kar mu je omogočilo, da je bil le mesec pozneje posvečen v duhovnika. Posvetil ga je salezijanski škof Peter Štumpf, v soboto 29. julija, v župnijski cerkvi sv. Martina na Igu. Že naslednji dan je obhajal novomašno slavje na Igu.
Po novi maši je kot kaplan nadaljeval v župniji Rakovnik in kot sodelavec v Salezijanskem mladinskem centru na Rakovniku. Odlikoval ga je izreden čut za asistenco in pogovor. Zadnje dve leti je deloval kot kaplan v župniji Sevnica in kot vodja Salezijanskega mladinskega centra. Kot je bilo že objavljeno ob letošnjih premestitvah, se je z letošnjim poletjem poslovil iz Sevnice, da bi odšel v salezijansko skupnost v Mužljo v Vojvodini, kjer bi opravljal službo vikarja, voditelja dijaškega doma Emavs in kaplana v župniji Mužlja. Ker tam salezijanci delujejo med madžarsko manjšino, je med letošnjim poletjem odšel na študij jezika v Budimpešto. Nad madžarščino se je zelo navdušil in kratkem času zelo lepo napredoval v tem jeziku. V zadnjih dneh avgusta se je vrnil v Slovenijo, da se pripravi za odhod na novo pastoralno mesto. Pred dnevi ga je srce zopet potegnilo na Madžarsko v bližino Blatnega jezera. Ko se je v petek 28. avgusta 2020 v zgodnjih jutranjih urah vračal nazaj, se je smrtno ponesrečil. Pri zadnjem počivališču tik pred slovensko mejo je verjetno zaradi utrujenosti spregledal pred seboj stoječi kamion in se vanj zaletel. Silovit trk ga je v trenutku iztrgal iz naše srede.
DUHOVNA PODOBA
Sobrat Matild bi v teh trenutkih že držal za nov plug in začel orati svežo brazdo svojega salezijanskega in duhovniškega življenja. Umeščen bi bil v skupnost v Mužlji in se vživljal v svoje novo vzgojno-pastoralno delo. Zaželel bi mu blagoslova, poguma, ustvarjalnosti, uspeha in še mnogo stvari bi mu položil na srce. 8. junija 2020 sem ga s tem namenom pospremil na tečaj madžarščine v Budimpešto in ga 22. avgusta pripeljal nazaj v Ljubljano.
Toda Gospodar našega življenja in zgodovine je v njem že videl dozoreni sad za ta svet in izpolnitev svojega načrta v njegovem življenju. V teh trenutkih se poslavljamo od njegovega zemeljskega telesa. Slovo je še toliko težje, ker je bil Matild v zenitu svojega življenja, mlad salezijanec in duhovnik, poln moči, ustvarjalnosti in prihodnosti. Poslavljamo se tudi od vseh njegovih človeških načrtov, sposobnosti, ljubezni, prijateljstva in odnosov, ki smo jih zrli v njem. Največja je gotovo bolečina staršev, brata in sorodnikov, ki so izgubili svoj najdražji zaklad – svojega sina, brata, strica, družinskega člana. Nič na svetu te izgube ne more povrniti.
Edino kar nas tolaži, je vstajenjska vera in notranji mir, da se Matild že veseli pri Gospodu v nebesih in da skupaj z don Boskom sestavlja nogometno ekipo. Velika vrzel je zazijala tudi med nami sobrati, saj smo – po človeško govorim – izgubili sobrata, ki je kot zadnji imel novo mašo pred tremi leti in je za nas pomenil upanje za prihodnost. Tolažbo nam dajejo salezijanske Konsitiucije, ki nam odpirajo Božjo vizijo in nas spominjajo, da je »njegova smrt ožarjena z upanjem, da bo vstopil v veselje svojega Gospoda. In ko se zgodi, da salezijanec umre pri delu za duše doseže družba zmagoslavje« (K 54).
Sobrat Matild je bil s srcem duhovnik. Bil je veder in vesel salezijanec. Ves je želel biti Kristusov. Z veliko notranjo strastjo se je upodabljal po njem. Kot don Boskov sin je po Božji besedi prodiral v globine Kristusovega učenca, poglabljal se je v nauku papeža Benedikta XVI. in papeža Frančiška in tam našel navdihe, da bi mlade pripeljal k lepi, čisti in svobodni ljubezni v Kristusu. Kot duhovnik je bil pričevalec usmiljenja in resnice. Mladim je približeval, »za kakšno ceno smo bili odkupljeni« (1 Kor 6,20) in s kakšno ljubeznijo ljubljeni (prim. Rim 4,6). Matild je na Gospodov klic odgovoril na polno. Jasno mu je bilo, kdo je cilj in smisel njegovega življenja. Da je to Jezus, ki je pot, resnica in življenje, ki vodi k Očetu (prim. Jn 14, 6). Ni taktiziral, ni gledal nase. Ni se predajal tavanju in nesmislu, kakor mnogi danes, ki ne vedo ali nočejo vedeti, da je Jezus edina pot sreče in ljubezni.
Tako je dejal o sebi: »V molitvi in ob premišljevanju Svetega Pisma se je v meni vzbujalo zanimanje za Jezusa, v katerem odkrivam zgodovinskega rešitelja, ki lahko pomaga tudi meni, posebej v trenutkih, ko se mi zalomi. Tako zdaj tudi jaz v Njegovem imenu sprejemam milost in imam priložnost v Njegovi moči ‘lomiti’ vezi, ki jih spletemo s Satanom, ko pristanemo njegovi zapeljivosti in zapademo v greh, ki nas oddaljuje od Njegove ljubezni. Če iščemo Boga, ga je najlažje najdi tam, kjer Bog išče nas« (Radijski misijon RO, 2018).
V svoji mladostni zagnanosti in smelosti je Matild kot salezijanski duhovnik izkazoval veliko vrlin in talentov, s katerimi je želel nagovoriti mlade. Bil je v marsičem enostavno originalen, poseben, drugačen. Na YouTube kanalu je zapustil veliko objav, v katerih lahko občudujemo njegovo pristno duhovnost, globoko in svežo vsebino ter mnoge originalne zamisli. Ni bil polovičar, ni iskal kompromisov, bil je premočrten v svojih globokih prepričanjih, bojeval se je proti logiki ugajanja, hlinjenja, polovičarstva in leporečenja. Bil je radikalen in goreč. Z srčnim navdušenjem in na izviren način, je veliko časa namenil razlagam Božje besede kot sporočilo ljubezni, notranje lepote in resnice. Spoznal pa je tudi svoj odrešilni križ, ki ga je naložil kako bolečino nasprotovanja, nerazumevanja, neodobravanja, zavrnitve, pa tudi dobrega imena. Mislim, da njegov križ, kljub mladosti ni bil lahak, Bog že ve, zakaj.
Bil je vsakemu prijatelj. Ni se mu mudilo in znal si je vzeti čas. Mnogim se je prav s svojim pronicljivim pogledom, dobro voljo, »odštekano« idejo, tehtno besedo ali duhovnim namigom za vedno zapisal kot salezijanec in duhovnik, v katerem ni zvijače.
Bil je pričevalec in oznanjevalec. V ta namen je izkoristil preproste stvari iz vsakdanjega življenja. Na stene SMC-ja, na igrišče, dvorišče je obešal kratka sporočila. Ves svet kriči in prodaja svojo pritlehnost in plehkost, mi pa, ki imamo Besedo življenja, pa dostikrat molčimo in se skrivamo. Svoj osebni računalnik je na prednji in notranji strani opremil s kratkimi sporočili oz. gesli svojega življenja. Na sredino sprednje strani računalnika je nalepil podobico kot spomin na večne zaobljube (13. september 2015) z don Boskovo mislijo: »Potrudi se … do zadnjega diha!« Zanj je bilo to osrednje vodilo salezijanskega življenja. Poleg je postavil še misel papeža Frančiška: »Biti mlad pomeni bolj stanje srca kot starost. … Biti mlad ne pomeni samo iskati minljive užitke in zunanje površinske uspehe. Da bi mladost dosegla smisel, ki ga ima v teku tvojega življenja, mora biti čas velikodušne izročitve, iskrenega darovanja, žrtev, ki nekaj stanejo, nas naredijo rodovitne«.
Na podobico bo diakonskem posvečenju je zapisal geslo: »Vina nimajo« (Jn 2,3). Besede iz Kane. Tudi s tem je kazal svojo predanost Devici Mariji. Marijo je imenoval »Majka moja«, kateri je posveti več misli in besedil, ki jih je posnel in predvajal preko kratih video filmov. In zopet misel papeža Frančiška: »Marija ni vplačala življenjskega zavarovanja! Marija je tvegala vse. In zato je močna, zato je tista, ki vpliva, je Božja vplivnica (infuencerka)! Njen »da« in volja za služenje sta bila močnejša kot vsi dvomi in težave« (papež Frančišek).
Za božič je oblikoval podobico, ki uprizarja Dete Jezusa, položenega na slamnati križ. Na zadnjo stran je zapisal kratke stavke iz Janezovega evangelija, ki imajo zame in za vse nas izredno močno sporočilo: »Jaz sem zato rojen …, da pričujem za resnico (Jn 18,37), da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno (Jn 15,11), da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (Jn 10,10). Njegovo novomašno geslo povzema Jezusove besede Moja ura (Jn 2,4) in izraža njegovo najintimnejšo željo, da bi se tudi on upodobil po Kristusu. Matildova ura je prišla. Svoje življenje je izkoristil in izpolnil dobesedno po geslu, ki pa ga zapisal na podobico ob posvečenju, kjer ob sončni uri stoji sporočilo: Carpe diem cru + cis (Izkoristi dan križa).
SPOŠTOVANI!
Tolažijo nas Jezusove besede: »Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu«. (Mt 16,24-27)
Rajni sobrat Matild ni hotel rešiti svojega življenja na zemlji, ampak ga je izgubil zaradi Njega (prim. Mt 16,25). Dosegel je, tako upamo, svojo veselje in svojo polnost v Bogu. Stopil je v veselje nebes, ker ga čaka Oče v vsem svojem sijanju in slavi. Njegovo zemeljsko življenje je dopolnjeno, njegovo duhovno delo pa se je šele začelo. Ni daleč, ampak ostaja povezan z nami v občestvu, ki se pri evharistiji razteza od zemlje do nebes in nazaj. Njegova naloga je, da nam izprosi nove poklicne rodovitnosti in da nam s svojo priprošnjo pred Gospodom pripravi bivališče v nebesih.
Dragi sobrat Matild, naše vezi se niso pretrgale, ampak so se okrepile v veri postale še močnejše in trdnejše po evharističnem občestvu. Ostajaš v našem srcu in molitvah. Prosi pred Marijo Pomočnico za vse nas!
Fotografije na FB Don Bosko Slovenija.