»V vsem naj me vodita ljubezen in milina sv. Frančiška Saleškega.« To odločitev je sprejel don Bosko ob začetku svoje duhovniške in vzgojiteljske poti. Na to se nanaša salezijanska pedagogika, ki se imenuje po njem.
Neka učiteljica je zapisala: »Vsak dan zaokrožim po razredih. Ko sem pred covidom vstopila v razred, so vsi vstali in se zgrnili okoli mene. Tega sedaj ni več. Otroci v četrtem ali petem razredu bi želeli steči k meni, a se zadržijo. Tisti v prvem razredu ostanejo na svojih mestih, hladni in brez kakrših koli želj. Zaradi tega sem zelo zaskrbljena za njihovo sposobnost izražanja naklonjenosti.«
Druga učiteljica dodaja: »Soočamo se z očitnim naraščanjem agresivnosti pri osnovnošolcih.« »Drži se stran od drugih!« svetujejo starši svojim otrokom.
Kolikšno breme osamljenosti in negotovosti bodo današnji otroci še dolgo vlekli za seboj? Katera pedagoška intervencija je najboljša?
»Kdor se čuti ljubljenega, bo ljubil,« je pravil don Bosko. Toda prijaznost in dobrota nista bili nikoli spontani vrednoti.
Tudi za don Boska milina ni bila naraven dar. Iz svojih ‘sanj’ pri devetih letih se je zbudil z bolečimi pestmi, ko je z udarci miril mlade preklinjevalce. Kot najstnik je odločno branil svojega prijatelja Alojzija Comolla. Sam pripoveduje: »Kdor ga bo še naprej sramotil, bo imel opravka z mano. Tisti večji in najbolj predrzni so se postavili pred mene, medtem ko sta dve zveneči klofuti padli po Alojzijevem obrazu. Pred očmi se mi je zmeglilo, jezi sem pustil prosto pot. Ker na dosegu roke ni bilo gorjače ali stola, sem enega od sošolcev zgrabil za ramena in z njim kot z gorjačo udarjal po drugih. Štirje so kakor snop padli na tla, drugi pa so se kriče razbežali.«
Kasneje ga je dobri Alojzij grajal zaradi izkazovanja moči: »Dovolj. Tvoje moči me je strah. Bog ti je ni dal za pretepanje sošolcev. Odpuščaj in delaj dobro namesto slabega.« To je bil kot odmev na lik v sanjah, ki je dejal: »Ne z udarci, temveč z milino in ljubeznivostjo boš ohranil prijateljstvo.«
Janez se je naučil ne le odpuščati, temveč obvladovati sam sebe. Tega ni nikoli pozabil. Vedno in povsod je izražal dih krotkosti. Nihče ni vedel, koliko ga je to stalo, a zaradi tega je po Jezusovih besedah »posedoval zemljo.«
»Priporočam vam predvsem duha miline, saj ogreje srca in osvoji duše.«
Sv. Frančišek Saleški
Spisi sv. Frančiška Saleškega, ki so jih prebirali v semenišču, so ga nagnili k razmišljanju. V duhovni oporoki zvemo, da je pred duhovniškim posvečenjem oblikoval nekakšno četrto zaobljubo: »Naj me vedno vodita ljubeznivost in milina sv. Frančiška Saleškega.«
Ko je izbiral ime za nastajajoči oratorij, ni bilo dvoma: »Imenoval se bo oratorij sv. Frančiška Saleškega.« Kasneje je prvim mladim, ki bodo z njim delili svoje življenje, dejal: »Imenovali se bomo salezijanci.« Razlog? »Ker naše poslanstvo zahteva veliko umirjenosti in krotkosti, smo za zavetnika izbrali tega svetnika, da bi nam od Boga izprosil milost, da bi ga mogli posnemati v njegovi izjemni krotkosti pri pridobivanju duš.«
Milina, ta »najredkejša popolnost čistosti« je »cvet usmiljenja«, je dejavna ljubezen, je učil sv. Frančišek Saleški. »Priporočam vam predvsem duha krotkosti, ki ogreje srca in osvoji duše,« je pisal mladi opatinji. Ob koncu štiriletne vojne, ki je načela in skrhala odnose med narodi, je vrhovni predstojnik Pavel Albera krotkosti namenil celo okrožnico. »Vrlina krotkosti zahteva, da obvladate živahnost svojega značaja, da izničite vsakršen nagib nestrpnosti in svojemu jeziku prepoveste izreči eno samo žaljivo besedo osebo, s katero imate opravka. Zahteva zavrnitev vseh oblik nasilja v vedenju, mislih in dejanjih.« Pavlu Alberi se je zdelo nemogoče, da bi v milini pozabili na »kanček tistega vedrega pogleda, polnega dobrote, ki je pravo in jasno ogledalo iskreno krotke duše in želi srečo vsakomur, ki se mu približa.«
Milina, krotskost ni enako sladkobnost ali osladnost. Milina ni slabost. Nebrzdano naslije je slabost. Prijaznost je miroljubna, potrpežljiva in krotka. Don Bosko je v svojih nastopih združil krotkost in trdnost.
Ta duh dobrote, miline in krotkosti se je globoko vtisnil v prve salezijance in postal del našega najstarejšega izročila. Vse to nakazuje, da ne smemo zanemariti, kaj šele izgubiti, saj bi s tem tvegali izgubo naše karizmatične identitete.
Mnogi mladi se spominjajo srečanj s salezijansko družino, ki je v svetu poznana po domačnosti, zaradi sprejetosti in naklonjenosti, ki so jo začutili ob tem. Skatka, zaradi družinskega duha. V prvih časih se je govorilo o »četrti salezijanski zaobljubi«, ki je vključevala (na prvem mestu) dobroto, delo in preventivni sistem.
Ne moremo si predstavljati salezijanske navzočnosti v svetu, navzočnosti sester hčera Marije Pomočnice, don Boskovih salezijancev in 32 skupin, ki sestavljajo don Boskovo salezijansko družino, ki je ne označuje dobrota. Vsaj to moramo negovati, kot je želel spomniti papež Frančišek s svojim razsvetljenskim izrazom »opcija Valdocco«.
Gre za našo opcijo salezijanskega stila prijaznosti, naklonjenosti, družinskosti in navzočnosti. Imamo zaklad, darilo, ki smo ga prejeli od don Boska in čas je, da ga odpremo.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik