Na Dnevih duhovnosti salezijanske družine 2021, ki so od 15. do 17. januarja preko spletnih povezav potekali iz salezijanskega centralnega sedeža pri Srcu Jezusovem v Rimu, je spregovoril tudi salezijanec Rossano Sala, profesor mladinske pastorale na Salezijanski papeški univerzi in tajnik sinode o mladih.
Kar se ga je dotaknilo pri letošnjem Vezilu vrhovnega predstojnika, je to, da vsebuje veliko vprašanj, veliko prostora, namenjenega vprašanjem. Kot Marija smo v času pandemije poklicani, da dogodke ohranimo in premišljujemo v naših srcih, saj ne razumemo vsega. Izgubili bomo veliko priložnost, če ne bomo hranili zaklada trenutnega položaja, tudi bolečine. Skozi te dogodke nam govori Gospod, skozi zgodovino in dogodke nas izziva, da prepoznamo njegovo voljo.
Vezilo 2021 nosi naslov: »Žene nas upanje«. Ob razlagi o upanju se najprej zateče k biblični prispodobi škrlatne vrvi, ki jo vlačuga obesi na okno in tako reši svojo družino pred osvajalci Jerihe. Tudi v salezijanskem grbu je poleg drugih simbolov sidro z vrvjo. Vrv je povezava med časom in večnostjo.
Sidro upanja je podoba naše sposobnosti, da svojo gotovost in varnost vržemo na kraj, kamor še nismo prišli. Upanje je naša povezava z večnostjo.
»Veliko je velikih in malih upanj. Na primer, vsi upamo v cepivo, da bi prišlo čim prej do vseh, najprej do najrevnejših, do tistih, ki ga najbolj potrebujejo, starejši, zdravniki, učitelji … Toda cepivo nas ne bo rešilo smrti. Samo upanje nas reši smrti,« je zelo slikovito ponazoril Rossano Sala.
Nadalje se je zaustavil ob sinodi o mladih in sinodalnosti, ki s pandemijo dobiva globlji pomen: »Ob zaključku sinode ni bilo tako, po pandemiji pa se je sinodalnost poglobila: sinodalnost v trpljenju, v bolečini, v solidarnosti.« Ta čas nas vodi od ene do druge dinamike: od zaprtosti k odprtosti, od individualizma k solidarnosti in bratstvu, od izolacije k srečanju, od razdeljenosti k enotnosti,
od malodušja in praznine do presežnosti.
Ob zaključku pogovora poda dve temeljni usmeritvi na podlagi letošnjega Vezila. Najprej izpostavi, da moramo kot salezijanska družina ponovno odkriti veliko vlogo družine. Cerkev je družina družin in v družini oživimo razsežnost Cerkve: molitev v družini, premišljevanje v družini, pogovor v družini, tudi prepir, prositi odpuščanje, okrepiti družinsko življenje.
Druga usmeritev pa je v tem, da »na polno« izkoristimo trenutke tega »nepospešenega« časa. S tem misli na naglico, ki smo jo živeli pred pandemijo, zdaj pa smo upočasnili način življenja. Zato je čas, da spet odkrijemo odkrijmo apostolsko ponotranjenost in duhovno globino. Ponovno okusimo, kaj je duhovno življenje. Salezijanci in salezijanska družina smo poznani kot zelo dejavni, celo kot aktivisti, ko dejavnost ni več globoko povezana z Gospodom. Duhovna površnost je lahko velika nevarnost. Za to pa je potrebno poglobljeno razločevanje v Cerkvi, v salezijanski družini in osebno razločevanje.
Video pogovor z Rossanom Salo je opremljen s slovenskimi podnapisi.