S. Mateja, kako se je vila vaša pot do vstopa v vrste sester hčera Marije Pomočnice?
Odraščala sem v štiričlanski družini, leta pred vstopom v osnovno šolo v kraju Podbrdo, potem pa v Gorjah pri Bledu, kjer še danes živijo starši in sestra z družino. V letih osnovne šole sem bila aktivna v župniji Gorje, kjer so bile že takrat navzoče sestre hčere Marije Pomočnice, ki so prihajale iz skupnosti na Bledu. Sestre so poučevale verouk in bile zelo kreativne pri pripravljanju praznikov in drugih srečanj. Tako je bilo zame vsakdanje, da sem se srečevala in sodelovala z njimi. Ob njih je v meni z leti rasla želja, da bi bila ena izmed njih. Tudi ko se je v naši župniji začel organizirati oratorij, je bil to zame priložnost srečevanja in sodelovanja s sestrami. Ko sem obiskovala srednjo šolo v Ljubljani, sem že živela v skupnosti sester. Po končani srednji šoli, letu priprave in dveh letih noviciata, ki sem ga živela v Italiji, sem izpovedala prve redovne zaobljube v družbi hčera Marije Pomočnice.
Redovniško življenje prinaša radosti in odpovedi. Lahko navedete kakšen primer iz svojega redovniškega oblikovanja?
Življenje v katerem koli stanu (zakonski, samski, posvečeno življenje) prinaša radosti in odpovedi. V sebi sem čutila močno prepričanje, da je pot posvečenega življenja tista prava pot zame. Torej sta v srcu ob tej misli prevladovala predvsem radost in veselje. Nisem se spraševala o odpovedi. Odpoved je postajala del vsakdanjega življenja. Ena takih odpovedi je bila zagotovo lastna družina, o kateri sem sanjala, da bi si jo ustvarila. V prvih letih, ko sem odšla od doma, sem čutila precejšnje domotožje in to je bila odpoved, ki sem jo z leti lahko sprejela le zato, ker mi je odločitev za redovniško življenje prinašala veselje.
Postali ste »inšpektorica«. Kaj to pomeni in kaj vse obsega vaše poslanstvo vodenja?
Vrhovna predstojnica s soglasjem svojih svetovalk mi je zaupala nalogo, da povezujem in animiram sestre FMA v Sloveniji in na Hrvaškem, kajti naša inšpektorija se nahaja v teh dveh državah. Za prihodnjih šest let imam odgovornost, da spremljam življenje vseh skupnosti sester v naši inšpektoriji. Poslanstvo vodenja bi opisala kot ‘biti navzoča’ med sestrami in mladimi; spremljati, da vsaka sestra v svojem življenju in poslanstvu živi ustvarjalnost salezijanske karizme pri delu z mladimi. Moja posebna pozornost je namenjena tudi skrbi za kandidatinje, ki spoznavajo naš način življenja in želijo postati sestre. Dva do trikrat na leto ‘uradno’ obiščem skupnosti; ob različnih priložnostih se udeležim pomenljivih dogodkov posamezne skupnosti. Moje poslanstvo pa ni omejeno samo na našo redovno družbo, ampak se razširja tudi na mlade, na sodelovanje s celotno salezijansko družino in na povezovanje z redovnimi ustanovami in Cerkvijo v naših deželah.
Svet in tudi Cerkev se spreminja, povezuje in išče načine, kako mladim omogočiti njihovo prihodnost. Kako k temu pristopate sestre salezijanke?
Smo del Cerkve in del sveta. Tega se zavedamo in tudi ves čas to izkušamo in se pri svojem delu povezujemo z drugimi. S svojo navzočnostjo med mladimi poskušamo uravnavati svoje srce na tiste frekvence, na katerih se nahajajo mladi. Odpiramo svoje srce, pa tudi naše skupnosti, da postajajo kraji, kjer mladi najdejo dom za obdobje študija, dom za duhovno poglobitev, dom za preprost oddih in klepet, dom za darovanje in služenje v delu z otroki, mladimi, družinami, dom za razločevanje življenjske poklicanosti.
Z lastno karizmo sv. Marije Dominike Mazzarello bogatite svoje poslanstvo in navdihujete salezijansko družino. Kako gledate na laiške sodelavce in druge člane salezijanske družine?
Laiški sodelavci in drugi člani salezijanske družine so za nas sodelavci, s katerimi sodelujemo pri iskanju poti do mladih in družin današnjega časa. V duhu sinodalnosti, ki ga Cerkev na poseben način v današnjem času poglablja, smo vsi, ki nam je mar za mlade, povabljeni, da hodimo skupaj. Tako smo aktivno navzoče v raznih apostolskih programih, ki jih pripravljamo in vodimo bodisi z laiki bodisi z drugimi člani salezijanske družine. Za nas je to izziv, saj prepoznavamo, kako je naša salezijanska karizma namenjena vsakemu človeku, ki ima rad mlade.
Za konec še kakšna misel ob vezilu za leto 2024: »Sanje, ki prebujajo sanje.«
Don Bosko je sanjal. Že od malega, pa do svojih zrelih let. Videl je, kako so se sanje tudi uresničevale. Skrivnost sreče, pravi vrhovni predstojnik, don Angel kardinal Fernandez Artime, je v srečanju in uresničenju dveh sanj: mojih sanj zame in Božjih sanj zame. Bistvo Božjih sanj zame je: Bog želi v nas narediti velike stvari. Si upam tudi jaz sanjati o tem?!
Prispevek je bil objavljen v reviji Don Bosko 1/2024
