Po preprostem začetku je don Boskova zavzetost za mlade v oratoriju v Valdoccu postajala vse bolj prepletena, z vključitvijo tiskarske, čevljarske in kovinarske delavnice. Tako je don Bosko postopoma svoje pomočnike v zbral Združenje, ki ga je poimenoval »Zveza« ali »Kongregacija« sv. Frančiška Saleškega. Prostovoljci, ki so poučevali različne poklice, pomagali pri cerkvenih opravilih in vodili dejavnosti na prostem, so živeli doma s svojimi družinami in še naprej sodelovali pri delu oratorija. To so bili tisti, ki jih je imenoval »zunanji« salezijanci. Med njimi je bilo nekaj gorečih duhovnikov, predanih laikov, plemičev, žensk in mater, vključno z mamo Marjeto, dobrotnikov in podpornikov.
»Notranji« salezijanci
Druge prostovoljce, ki so čutili poklic, je don Bosko povabil, naj »ostanejo pri njem« in živijo skupaj v hiši, ki so jo vedno imeli za oporišče svojega redovnega združenja. Po predlogu papeža Pija IX. je don Bosko to drugo dobrodelno redovno družbo poimenoval »Družba sv. Frančiška Saleškega«. Prvo uradno srečanje je bilo v don Boskovi sobi 18. decembra 1859 in so ga sestavljali duhovniki in kleriki.
Leta 1860 sta bila vanjo sprejela prva laika kot »brata«, Jožef Rossi in Jožef Gaia (ki je bil več let kuhar v oratoriju). Potem je bil tu Friderik Oreglia, član turinske aristokracije, ki je postal salezijanec in zvesto služil oratoriju, nato pa stopil v jezuitske vrste. Med laiki, ki so leta 1875 odšli v Argentino z Janezom Caglierom, so bili Vincencij Gioia, Bartolomej Scavini (mizarski mojster), Štefan Belmonte (glasbenik in ekonom) in Bartolomej Molinari (učitelj glasbe), ki veljajo za »resnične evangeljske delavce«.
Bratje so se v don Boskovem poslanstvu trudili za vse, ki so obiskovali oratorij. Kot kuharji, nosači, tiskarji, čevljarji, kovači, administratorji, učitelji, športni inštruktorji, pomočniki pri cerkvenih opravilih, pouku in igrah so poslanstvo oratorija naredili za svoje.
Enoten poklic
Lik salezijanca brata se je v svojih zgodnjih letih soočal z napetostmi, vendar je don Bosko vedno vztrajal pri bratski enakosti. Zanj je bilo prostora za vse vrste služb. Vsi so bili apostoli, vsi so bili vzgojitelji, vsi so imeli enako človeško dostojanstvo, kristjani, redovniki, salezijanci.
Čas je prinesel nekaj sprememb. Pomemben korak po drugem vatikanskem koncilu je bila možnost, sprejeta na 20. vrhovnem zboru, da bratje postanejo člani svetov na vseh ravneh salezijanske družbe (lokalni, inšpektorialni, svetovni).
Tako kot duhovniki tudi salezijanci bratje živijo po istih redovnih pravilih, sodelujejo v molitvenem in bratskem življenju skupnosti, imajo pravico do istih slovesnosti in po smrti isti molitveni spomin. Njihova prisotnost med mladimi v salezijanski ustanovi nikoli ni samo administrativna. So apostoli in vzgojitelji, redovniki v polnem pomenu besede, sposobni v pestrem programu salezijanskega poslanstva opravljati vse tiste naloge, ki ne zahtevajo duhovniških nalog.
Razlika je v tem, da njihovo delo večinoma poteka v dejavnostih posvetne narave. Salezijanci bratje svojo poklicanost razvijajo kot vzgojitelji, zdravniki, učitelji, kmetijski strokovnjaki, vodje razvojnih projektov, administratorji, računovodje, kateheti, skavtski voditelji, publicisti, knjižničarji, arhitekti, računalničarji, športni trenerji, glasbeniki … če naštejemo samo nekatere strokovne poklice salezijancev bratov po svetu. Trenutno je v salezijanski družbi 2.000 bratov salezijancev.
Vir: www.salesiansireland.ie; foto: Casa Zatti Barcelona