Cerkev v Afriki je Cerkev na poti in odprta za sprejemanje ‘kulturnih razlik’: »Kot sinodalna Božja družina v Afriki smo Cerkev, ki se uči. Ne hodimo sami: mnogo reči se lahko naučimo od drugih.« Tako so afriški škofje, ki so se marca zbrali v Adis Abebi, zapisali v sklepni dokument z željo po duhovni rasti, odprti za sinodalnost. Izhajajoč iz teh sklepov salezijanski kardinal Cristóbal López Romero, nadškof v Rabatu, udeleženec škofovske sinode v Rimu, pripoveduje, kako je potekal sinodalni proces v Maroku.
V Maroku smo sinodo doživeli z dvojno intenzivnostjo. Sodelovali smo na Sinodi o sinodalnosti, ki jo je sklical papež Frančišek, hkrati pa smo živeli drugo škofijsko sinodo, ki je bila načrtovana in sklicana že pred tem. Vprašanje, na katerega smo želeli odgovoriti na škofijski sinodi, je bilo naslednje: »Sledeč Kristusu, kakšno Cerkev želimo za današnjo rabatsko škofijo?« Udeležba je bila dobra, čeprav bi želeli vključiti več kristjanov drugih veroizpovedi in muslimanov. Eno leto in v različnih fazah smo razmišljali o tem, kar je od nas pričakovala Sinoda o sinodalnosti. To nam je omogočilo razumeti, kaj je sinoda, kaj je sinodalnost in izkusiti konkretno in praktično sinodalno življenje.
Kakšen je sad te sinodalne izkušnje za maroško Cerkev?
Prvi sad, očiten in zadovoljiv, je bilo srečanje, medsebojno spoznavanje in boljše poznavanje. V škofiji nas je malo kristjanov (mogoče 25.000), prihajamo pa iz več kot 100 narodnosti s petih celin, kar olajša razumevanje velikega izziva življenja v občestvu ob takšni raznolikosti izvora, kulture, vzgoje …
Drugi sad je bil ta, da smo vsem kristjanom dali priložnost, da se izrazijo, da delijo svoje osebne zgodbe vere, veselje in žalost, težave in uspehe. Nekateri so ugotovili, da so lahko prvič govorili pred skupino, ki jih je poslušala s pozornostjo in zanimanjem.
Nazadnje, med prvimi sadovi smo zaznali nekatere značilnosti naše Cerkve, ki označujejo ali bi morale označevati naše skupnosti: sestavljena je iz ljudi, ki v Maroku preživijo kratek čas; biti Cerkev, ki uveljavlja in izvaja ekumenski in medverski dialog; samarijanska razsežnost, ki nas vodi k pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo in nenehno usposabljanje, ki ga vsi potrebujemo.
Zakaj je prisotnost Cerkve v Maroku pomembna?
Ker smo ali vsaj poskušamo biti priče sporočila, ki velja za vesoljno Cerkev in za ves svet. Na primer: vesoljni Cerkvi želimo povedati, da je mogoče iz različnosti izkusiti občestvo in iz različnosti graditi edinost. Cilj in poslanstvo Cerkve ni agresija, temveč oznanjevanje in gradnja Božjega kraljestva v svetu. Kot je dejal papež Frančišek v rabatski katedrali leta 2019, ni ni težava biti majhen; težava bi bila biti nepomemben, biti sol, ki je izgubila okus evangelija, biti luč, ki nikogar več ne osvetljuje.
Kaj lahko Cerkev v Afriki prispeva k sinodi?
Prispevek Cerkve v Afriki k škofovski sinodi je pričevanje živahne, dinamične, mlade in navdušene Cerkve, ki je na splošno zavzeta za ljudi z namenom, da izzove inkulturacijo evangelija v različnih afriških kulturah. To se lahko zgodi s ponižnim spoznanjem, da se osvobodimo zelo klerikalnih in nesinodalnih načinov delovanja ter damo veliko več prostora in pomena participativnim strukturam, od SCEAM (Simpozij škofovskih konferenc Afrike in Madagaskarja) na župnijske pastoralne svete v okviru škofijskih struktur.
Kakšna je bila izkušnja mladih Maročanov na Svetovnem dnevu mladih v Lizboni?
Na žalost v Lizboni ni bilo mladih Maročanov, saj je Svetovni dan mladih krščanski dogodek, mladi Maročani pa so muslimani. Mladi katoličani iz Maroka, vsi tujci, se dogodka niso udeležili iz ekonomskih razlogov in zaradi težav, povezanih s katastrofalno, ozkogledno in sebično migracijsko politiko Evropske unije. Predvsem mislim na podeljevanje vizumov.
Kakšno pomoč ponuja Cerkev priseljencem?
Na kar nekaj straneh bi lahko opisali vse, kar Cerkev počne za ljudi na poti, ki v našem primeru skoraj vsi prihajajo iz podsaharskih držav in v Maroku čakajo, da pridejo v Evropo. Poskusimo uporabiti štiri glagole, ki nam jih je papež Frančišek nakazal v svojih sporočilih: sprejemati, varovati, spodbujati in povezovati. S prvima dvema lahko naredimo veliko, s tretjim pa manj, saj spodbujanje zahteva čas, ljudje v migracijskih razmerah pa so le na prehodu, zato je razumljivo, da jih integracija v Maroku malo zanima.
Ker so naša sredstva omejena, moramo skrbno izbirati med prejemniki pomoči, ki jo nudimo: bolne osebe, mladoletnike brez spremstva ter nosečnice in ženske z majhnimi otroki. Trudimo se sprejeti vse, ki se obrnejo na župnije in druge intervencijske točke, in jih usmerjati, da bodo imeli koristi od izobraževalnih in zdravstvenih storitev maroške države ter drugih storitev, ki jih nudijo fundacije in združenja.
Simone Baroncia, ACI Press; povzeto po ANS