V Črnomlju je bila v nedeljo, 12. novembra 2023, osrednja slovesnost na čast dvanajstim dušnim pastirjem, žrtvam medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja v Beli krajini. V župnijski cerkvi sv. Petra je mašo zadušnico za pokoj njihovih duš ob somaševanju trideset duhovnikov, župnika Janeza Žaklja, dekana Toneta Gnidovca in upokojenega nadškofa Hočevarja vodil škof dr. Andrej Saje.
»Vsi so bili zverinsko mučeni zaradi vere v Boga, zvestobe evangeliju in krščanskemu občestvu ter zaradi ljubezni do slovenske zemlje.« Škof Saje je v pridigi še posebej poudaril, »da namen spomenika ubitim duhovnikom Bele krajine ni iskanje krivcev za zločin, temveč počastitev njihovega spomina, ki je bil po krivici osramočen in zabrisan. Ti dvanajsteri duhovniki so nam danes vzor pastirjev, ki kljub nevarnosti ne zapustijo svoje črede in za ceno svojega življenja ostanejo zvesti Dobremu pastirju.«
Med omenjenimi duhovniki mučenci je tudi salezijanski duhovnik Melhior Lilija. Salezijanski zgodovinar dr. Bogdan Kolar je o njem zbral nekaj osnovnih podatkov.
Njegova življenjska pot se je začela v trdni kmečki družini očeta Franca in matere Marije, rojene Turnšek, sredi nasadov hmelja in rodovitnih polj v Savinjski dolini. Starši so otrokom omogočili šolanje in jim v življenje dali kot dragoceno dediščino trdno povezanost s Cerkvijo in globoko vero. Ljudsko šolo in prve razrede nižje gimnazije je naredil v domači župniji, leta 1922 pa je odšel v Veržej in po dveh letih končal nižjo gimnazijo. V šolskem letu 1924-25 je bil na Radni v noviciatu ter ga zaključil z zaobljubami.
Višjo gimnazijo in filozofijo je v letih 1925-28 obiskoval na Rakovniku, nato pa tri leta opravljal službo vzgojitelja v zavodih Rakovnik, Murska Sobota in v konviktu v Zagrebu. Zanj je bil to čas, ko je pokazal bogate in različne vzgojiteljske darove in med mladimi gojenci doživljal veliko poklicnega zadovoljstva. Bogoslovni študij je opravil na teološki šoli na Rakovniku v letih 1931-36.
Prva duhovniška leta je posvetil vzgojiteljskemu delu na Kodeljevem (1936-37), na Knežiji v Zagrebu (1937-39), najprej kot šolski svetovalec in nato kot vodja oratorija, ter se v letu 1939 vrnil v Ljubljano, kjer je z oratorijskim delom nadaljeval na Rakovniku. Februarja 1944 je šel nadomeščat župnika v Škocjan pod Turjakom. Več mesecev je uspešno delal, širil verski tisk in med ljudmi naletel na velike simpatije. V začetku novembra so ga partizanske enote, ki so se umikale pred prihajajočo nemško vojsko, odvedle neznano kam. Kasneje se je izvedelo, da je bil skupaj z drugimi ujetniki likvidiran v Črnomlju.
Njegovo delo se je v glavnem odvijalo med mladimi. Kot navdušen športnik je vzgojil nekaj dobrih talentov, ki so dosegali velike uspehe na raznih tekmovanjih. Imel je lep glas in je izvrstno igral klarinet; ostal je skromen in dosleden. Vesel značaj, delavnost in iskrena pobožnost do nebeške Matere so mu med mladimi in odraslimi prinašali priljubljenost in uspeh. V spominu njegovih sodelavcev in gojencev je ostal kot goreč duhovnik, ves predan oratorijancem, navdušen dušni pastir in v tem je tudi mogoče iskati razloge, da je bil odstranjen.
Vir: Kolar B., Njih spomin ostaja: in memoriam III: rajni salezijanci v prvih sto letih salezijanskega dela med Slovenci. Ljubljana: Salve; 2002. str. 193-194.
Foto: Jože Potrpin, Družina; arhiv Salezijanske družbe Rakovnik
