V korak z mladimi.

»Najuspešnejši mladi strokovnjaki vidijo v družini temelj blaginje«

Pogovor z Jožefom Nguyenom Thinh Phuocom, pokrajinskim svetovalcem za salezijansko pokrajino vzhodna Azija in Oceanija

Pokrajinski svetovalec za salezijansko pokrajino vzhodna Azija in Oceanija, salezijanec Nguyen Thinh Phuoc, je v pogovoru za italijanski Salezijanski vestnik opisal razmere na Daljnem vzhodu, v katerih živijo in delajo salezijanci, kaj pomeni stik z drugimi religijami in kakšen je splošni položaj kristjanov.

Za začetek nekaj besed o sebi.

Moje ime je (Jožef) Nguyen Thinh Phuoc. Rojen sem v družini desetih bratov in sester, ki smo odraščali v tradicionalnem in pobožnem katoliškem okolju. Katoliške fante v Vietnamu so spodbujali k pobožnosti in, če je bilo mogoče, k razmišljanju o duhovniškem ali redovniškem življenju. Pravzaprav je prvih pet fantov iz družine vstopilo med aspirante različnih družb (krščanski bratje, redemptoristi in salezijanci). Po prvem obhajilu je želja po približevanju Jezusu Gospodu postajala vse močnejša in moje sanje so se uresničile, ko sem bil sprejet v salezijansko srednjo šolo. Družinski duh, bližina, vesela domačnost med predstojniki, brati, duhovščino in študenti ter visoka kakovost krščanske vzgoje v aspirantu so mi takoj dali občutek, da me Bog kliče k temu načinu življenja, in nikoli mi ni žal, da dan za dnem sprejemam ta klic.

Kdaj so salezijanci prišli v jugovzhodno Azijo?

Salezijanci so prispeli v salezijansko pokrajino vzhodna Azija in Oceanija na začetku 20. stoletja, s prvim ciljem v Macau (Kitajska) leta 1906, s čimer so uresničili don Boskove misijonske sanje (njegovo videnje Pekinga). V prvih treh desetletjih prejšnjega stoletja so se naselili v petih državah. Po drugi svetovni vojni je pet drugih držav sprejelo misijonarje. V zadnjih dveh desetletjih 20. stoletja so salezijanci začeli delovati v še petih državah. V zadnjih dvajsetih letih so te salezijanske inšpektorije ustanovile druge prisotnosti (v štirih državah), organizirane kot bližnji misijoni, ki postajajo vse bolj avtonomni pri inkulturaciji salezijanske karizme.

Kakšno je splošno stanje kristjanov?

Vzhodna Azija in Oceanija je izjemno obsežna salezijanska pokrajina, ki trenutno vključuje 22 držav z zelo očitnimi razlikami v smislu kulture, jezika, zgodovine, gospodarskega in družbenega razvoja, politične situacije in predvsem verske pripadnosti. V nekaterih državah so kristjani večina, kot so Filipini (95 %), Papua Nova Gvineja (93 %) in Avstralija (60 %, katoličani pa 22–23 %), v drugih z zmernejšimi številkami, na primer Južna Koreja (11 %) in Vietnam (7 %). V mnogih drugih državah je Katoliška cerkev kljub 500-letni evangelizaciji še vedno manjšina (Tajska manj kot 1 %; Japonska 0,05 %). Pred časom smo odprli novo misijonsko polje v Mongoliji s 1.000 katoličani med 3,3 milijona prebivalci.

Kako poteka stik z drugimi religijami?

Za Azijce in pacifiške otočane na splošno (in tudi za Avstralce, ki so zelo odprti do drugih), drugačnost v verski pripadnosti (prepričanju, praksah verske pobožnosti) ni izziv, temveč priložnost. Več tisoč let so glavne svetovne religije privabljale vernike na ti dve celini (Azija in Oceanija) in preoblikovale njihova življenja, da so postala bolj uporabna in plodovita za njihove skupnosti. Katoliški nauk vztraja na človečnosti posameznika kot temelju vseh stikov, dialogov in sodelovanj, ki se skozi stoletja (od 16. stoletja, ko so prispeli prvi misijonarji) vsak dan odvijajo v Aziji in na Pacifiku. Danes najdemo na tisoče in tisoče nekrščanskih in nekatoliških mladih, skupaj z njihovimi starši, ki imajo salezijansko okolje za svoj drugi dom.

Kakšno je trenutno stanje salezijancev?

Salezijancev je okoli 1430 (leto 2021) s povprečno starostjo 55 let. Svoja življenja posvečajo v 80 šolah (110.000 učencev in dijakov), več kot 40 strokovnih središčih (tehničnih, z 10.500 študenti), 73 župnijah (137.541 vernikov), skupaj z več kot 100 oratoriji (15.000 mladih) in v domovih za starejše (45 za 4.000 stanovalcev). Med sedmimi pokrajinami salezijanske družbe je najmanjša po številu, a zelo živahna glede evangelizacije in pošiljanja misijonarjev ad gentes v druge pokrajine. Statistični podatki, predstavljeni na 28. vrhovnem zboru leta 2020, kažejo, da 40 % sedanjih misijonarjev prihaja prav iz te salezijanske pokrajine (2014-2020).

Katere so najpomembnejše države in ustanove?

Družbene spremembe po kolonialnem obdobju so povzročile številne revolucije. Številne azijske države so vstopile v svetovno areno z velikimi pričakovanji, da bodo dohitele druge države. Vzgoja je bilo vedno najučinkovitejše orodje. Mnogi salezijanski misijonarji so s svojo misijonsko vnemo prinesli salezijansko karizmo, karizmo, ki se osredotoča na človekov in krščanski razvoj skozi tradicionalne ustanove, kot so šole, tehnične šole, ki so lahko povezane z župnijsko skupnostjo. Te so v različnih državah v razvoju, so pol razvite ali celo razvite in še vedno zelo učinkovite, saj ciljajo na mlade, da jih oblikujejo v dobre državljane in predane vernike. Celo v misijonskih centrih, kjer se zdi, da je evangelizacija v središču pozornosti, salezijanci prej ali slej sprožijo neko obliko vzgojno-izobraževalnega programa, da bi na teh območjih dvignili življenje revnih mladih ljudi. Internati ali domovi s stotinami fantov so še vedno razširjeni v številnih salezijanskih inšpektorijah, ker se odzivajo na potrebe mladih, ki nujno potrebujejo varno in ustrezno okolje za študij in versko oblikovanje. Znano je, da oblasti veliko teh ustanov visoko cenijo in jih tudi podpirajo.

In tiste, ki vlivajo največ upanja?

Največ upanja vzbujajo mladi. V mnogih salezijanskih hišah, šolah ali oratorijih lahko najdemo na tisoče mladih, ki jih obiskujejo, da bi prejeli vzgojo in oblikovanje. V tem kontekstu je zagotovljena rast salezijanske karizme za prihodnje generacije, saj mnogi mladi želijo nadaljevati dobra dela, ki so jim jih ponudili salezijanci, in bodo prevzeli njihove odgovornosti. Vidimo lahko, da tudi v družbi, kjer je Cerkev manjšina ali kjer se družba vedno bolj sekularizira, Bog še vedno kliče mlade katoličane, da vstopijo v salezijansko življenje.

Še vedno obstaja močna družinska struktura in močna vez, ki vztraja pri visoki vrednosti skupnosti. Ne le revni mladi ljudje, ki so izrinjeni iz vasi in družin, ki odhajajo v mesto, da bi našli delo, tudi najuspešnejši mladi strokovnjaki vidijo v družini temelj nadaljnje blaginje v svojem življenju. Bolj ko Cerkev dela na družinski pastorali, bolj salezijanski vzgojni slog vzgaja in usposablja mlade za življenje družinskih vrednot, bolj je družba na pravi poti svojega razvoja kljub vsem zunanjim grožnjam medijev in liberalne propagande. In to je močna razsežnost, ki jo hrani salezijanska karizma.

Kateri so najbolj pereči problemi tega trenutka?

Glavni je, kako živeti našo salezijansko karizmatično identiteto. Salezijanci te salezijanske pokrajine so zelo uspešni pri upravljanju župnij, šol in oratorijev. Nekatere inšpektorije so v preteklosti, pa tudi danes, pustile nesporno slavno zapuščino. Številni ustanovitelji salezijanske karizme so povzdignjeni na časti oltarja (sv. Alojzij Versiglia in sv. Kalist Caravario) ali pa so na tej poti (Cimatti, Braga, Majcen). Zapustili so svoje države in prišli na Daljni vzhod, ne le vzgajati, ampak tudi evangelizirati mlade in vse ljudi! Krščanstvo lahko ponudi nekaj edinstvenega in posebnega narodom Azije in Pacifika: Jezusa Kristusa. Zaradi globalnega vpliva postajajo tudi številne države vse bolj sekularne kljub svojim verskim in družinskim koreninam. Kot mistiki v Svetem Duhu smo salezijanci izzvani, da v vsakdanjem življenju in delu pričujejo o popolni krščanski antropologiji, ki jo je začrtal Jezus Gospod.

Istočasno bi lahko s kulturnimi, etničnimi in celo verskimi razlikami, namesto skupnega zaklada, ki si ga delimo, manipulirale moči željne politične sile in postale pogubni dejavniki za notranjo ali regionalno destabilizacijo držav.

Katere so najnujnejše potrebe?

Vsaka država se sooča s svojimi težavami, ki so precej različne in celo nasprotujoče. A v kakršnokoli stanje je država v svoji družbeni in gospodarski preobrazbi prišla, »revni so vedno med vami!« Salezijanci so po instinktu previdni pri prepoznavanju različnih oblik revščine, ki prizadene mlade (etnične manjšine, priseljenci, delavci migranti …). Kako lahko z notranjimi silami dosežemo te marginalizirane mlade in jim zagotovimo prihodnost?

Če se zavedamo teh potreb, salezijanska inšpektorija težko nudi rešitev, ne da bi stopila v partnerstvo z drugimi inšpektorijami, kakor prosi tudi vrhovni predstojnik.

Kako vidite prihodnost?

Žetev je velika, delavcev pa malo. Skupaj z južno Azijo v tej pokrajini prebiva 33 % svetovnega prebivalstva. Apostolsko področje za Cerkev in zlasti za salezijance je izjemno široko. Obenem Cerkev vabi svoje vernike v Aziji in na Pacifiku, naj vstopijo v trojni dialog: dialog z ubogimi, s kulturo in z verami. Salezijanci se s svojo karizmatično misijonsko identiteto zavzemamo za izobraževanje in evangelizacijo, pri čemer dajemo prednost revnim mladim kot občutljivemu delu sveta.

Ker sem odraščal in delal v vietnamski salezijanski inšpektoriji, ki je med vojno in po njej (1954 in 1975) izgubila skoraj vse, in začela znova v zelo skromnih razmerah, verjamem, da nobena težava, noben izziv (notranji ali zunanji) ne more preprečiti salezijancem, da ne bi posvečali svojega služenja mladim v težavah. Bog ljubi mlade, don Bosko je imel rad mlade. Potrebe mladih so očitne, torej je salezijansko poslanstvo pomembno. Vsak salezijanec pa je odgovoren, da opravlja to poslanstvo, ki ga je Bog zaupal njemu in njegovi skupnosti.

Vir: Bollettino Salesiano

Morda vas zanima tudi