Salezijanec Alfred Maravilla, vrhovni svetovalec za misijone, v mesecu februarju razmišlja o salezijanski pastorali domorodnih ljudstev.
Že tisočletja domorodna ljudstva sledijo življenjskemu slogu, ki izkazuje veliko spoštovanje do Stvarstva, saj menijo, da je to dediščina njihovih prednikov, ki jo bodo prenesli na prihodnje generacije. Zanje je zemlja darilo Stvarnika in prednikov, ki počivajo na njej, sveti prostor, s katerim sodelujejo, da hranijo svojo identiteto in svoje vrednote (prim. Laudato Si’, 146). Ta globoka povezanost s stvarstvom jih navdihuje za skrb in spoštovanje ter jih je pripeljala do razvoja zaklada praktične modrosti za nego in zaščito krhkih ekosistemov ter potencialnih koristi zelišč in rastlin za človeško telo. Razvili so močan čut za družino in skupnost ter imajo vezi, ki spoštujejo starejše in skrbijo za najmlajše. Njihova tradicionalna prepričanja, kulturne prakse in pogled na svet izražajo priznanje Vrhovnega bitja. Nekatere njihove kulturne prakse in vraževerja lahko okrnijo človeško dostojanstvo, medtem ko njihovi številni običaji in tradicije dajejo velik poudarek družbenim vrednotam, osredotočenim na skrb za druge. Dejansko je njihovo bogastvo tudi naše bogastvo!
Vendar pa so se domorodna ljudstva pogosto znašla kot tujci in nezaželeni v lastni deželi, pri čemer ni bilo dovolj pozornosti za njihove posebne potrebe. V mnogih delih sveta sečnja, obsežno rudarjenje, trgovina z ljudmi in infrastrukturni projekti povzročajo nepopravljivo škodo domorodnim skupnostim in kulturam, resne kršitve človekovih pravic in celo smrt tistih, ki se tem projektom upirajo. Vlade se pogosto odločijo, da bodo slepe in gluhe za krike domorodnih ljudstev, katerih preživetje in obstoj sta odvisna od gozdov in kmetijskih zemljišč. Njihova pravica do revitalizacije, uporabe, razvoja in prenosa svojih kultur, jezikov, tradicij in pogleda na svet na prihodnje generacije pogosto ni zagotovljena!
Skozi zgodovino so številni škofje, duhovniki, redovniki in laiki dali svoja življenja v bran dostojanstvu staroselcev, da so lahko spoznali Jezusa Kristusa in njegov evangelij. Obsodili so nasilje, zatiranje, družbeno nepravičnost in suženjstvo. Katoliška cerkev je poudarila, da »doktrina odkritja« – teorija, ki je služila za upravičevanje kolonizatorjeve razlastitve domorodnih ozemelj zakonitim lastnikom in podelitev takšnih »pravic« kolonizacijskim silam – nikoli ni bila del učiteljstva katoliške cerkve. Dejstvo pa je, da takratni cerkveni dokumenti niso vedno ustrezno odražali enakega dostojanstva in pravic domorodnih ljudstev. Zaradi tega so jih kolonialne sile pogosto manipulirale v politične namene. Podobno je večina kolonizatorjev imela idejo, da je ena kultura (zlasti evropska kultura) boljša od drugih. Posledično so nekateri menili, da se je zakonito zateči k metodam »civiliziranja« ali prisile domorodnega prebivalstva. Nemoralna dejanja proti njim so bila včasih izvedena brez nasprotovanja verskih voditeljev (prim. Skupna izjava o doktrini odkritja, 2–9). Zato je »potrebno z vso iskrenostjo priznati zlorabe, storjene zaradi pomanjkanja ljubezni s strani tistih, ki domorodnih ljudstev niso mogli videti kot svoje brate in sestre, kot otroke istega Očeta« (Sveti Janez Pavel II., Santo Domingo, 13. oktober 1992).
Naša skrb za domorodna ljudstva ne podpira nobene ideologije ali lobistične skupine. Namesto tega je zakoreninjena v naši temeljni identiteti v ustvarjenosti po Božji podobi in sličnosti, ki je globlja od katere koli avtohtone identitete. Iz tega izhajajo njihove pravice, ki temeljijo na izvoru ali avtohtoni identiteti. Zato Cerkev sprejema domorodna ljudstva z njihovimi kulturami, da lahko odkrivajo točke soglasja med svojimi vrednotami in tradicijami ter naukom Jezusa Kristusa. Ta dialog nas uči ceniti našo neodtujljivo odgovornost za ohranjanje okolja, naravnih virov, naše kulture in tradicij na odličen način, s katerim so to storili oni. Po drugi strani jim pomagamo odkriti odseve »žarka tiste Resnice, ki razsvetljuje vse« (Nostra Aetate, 2) v njihovih domačih vrednotah, kulturah in tradicijah.
Najpomembnejši program in poslanstvo za domorodna ljudstva je v pomoči, da postanejo popolnoma ljudje, po podobi, ki jo ima Bog o nas in h kateri nas kliče. To vključuje tudi povabilo k prijateljstvu z Jezusom Kristusom, ki ljudi popolnoma počloveči, jih naredi popolnoma dostojanstvene in pripelje vsako srce in vsako življenje do izpolnitve (prim. Querida Amazonia, 62–65, 76).
Don Bosko je poslal svoje misijonarje k staroselcem v Patagonijo. Pozneje so salezijanci delovali med drugim domorodnim prebivalstvom. Danes salezijanci dejavno promovirajo in ohranjajo njihovo identiteto z ustanavljanjem kulturnih muzejev, pisanjem slovarjev in knjig ter spodbujanjem dejavnosti in programov, ki podpirajo njihovo celostno evangelizacijo. Dejansko je naše delo med domorodnimi ljudstvi pomemben izraz salezijanske zavzetosti za uboge in marginalizirane.
Za razmislek: 1. Kaj se lahko naučim od domorodnih ljudstev? 2. Kako lahko prispevam k pospeševanju celovite evangelizacije domorodnih ljudstev?
ANS