Sredi novembra 2023 sva se s snemalcem Gerhardom Obersteinerjem odpravila na sever Etiopije, v pokrajino Tigraj, kjer je od 20. novembra 2020 do konca novembra 2022 divjala vojna. V njej je izgubilo življenje več kot milijon ljudi, več kot 150.000 deklet in žena pa so spolno zlorabili.
Kljub končanju vojaških spopadov pa se zaradi sovražnih Eritrejcev, ki so oddaljeni le kakih 30 km, mame z otroki ne morejo vrniti na svoje domove. Živijo v šolah, šotorih in zbirnih centrih ter čakajo na vrnitev.
Z Gerhardom sva obiskala štiri salezijanske skupnosti v tigrajskih krajih Shire, Adwa, Adigrat in Mekelle.
Shire
Gospa Jana Dagarin je tri mesece poučevala otroke v salezijanskem misijonu v kraju Shire. Ti otroci, ki so izgubili starše in sorodnike, najbolj potrebujejo toplo človeško bližino in dnevni obrok hrane. Zato gospa Jana, ki ni le strokovnjakinja na področju pedagogike, ampak predvsem žena s srcem, sprejema njihovo veselje, predvsem pa bolečino zaradi izgube najdražjih.
Tisto nedeljsko popoldne, ko sva se z Gerhardom mudila na misijonu, so številni prišli po moko in olje. Ob tem so pripovedovali o grozotah vojne. Z bratom in sestro je prišla tudi 12-letna deklica. Salezijanski ravnatelj Haftu mi je povedal, da so jim mamo in očeta ubili eritrejski vojaki. K meni je pristopila deklica, ki je imela le pet let ter mi odločno rekla: »Aba, če mi daš svinčnik in zvezek, bom lahko obiskovala šolo in bom postala učiteljica!« Takoj sem odšel v sobo in ji prinesel svinčnik in zvezek. Oči so se ji zaiskrile in bodoča učiteljica jo je veselo ubrala proti domu.
Adwa
V salezijanski pekarni v Adwi začnejo že navsezgodaj peči kruh in v kuhinji pripravljajo močnik z vitamini. Ob 10. uri so prišle mame z majhnimi otroki, da so jim animatorji razdelili dnevni obrok. Tudi sam sem v teh tednih, ko sem bil med njimi, pomagal pri delitvi hrane. Zelo hudo mi je bilo, ker je ni bilo nikoli dovolj za vse. Mnogo mam je odšlo brez toplega obroka za svoje otroke. Kuhinja in pekarna pač ne moreta pripraviti toliko obrokov, saj je domala vse porušeno.
Popoldne so prišle mame z otroki, starimi do enega leta, po mleko v prahu. Tudi te osnovne dobrine ni bilo za vse. Vedno, kadar sem videl, da je hrane zmanjkalo, bi najraje pogledal stran. Jokale so mame, jokali so otroci, ki so jih imele ob sebi, in jokal je otrok, ki ga je mama nosila na hrbtu. Ostalo je le še upanje, da naslednji dan ponovno poskusijo.
Tudi zdravniki v bolnišnici prosijo za dnevni obrok hrane. Še neprimerno težji pa je položaj na podeželju v okrožjih Erob Wereda, Abergele, Atsbi, Alamata, Altena, kjer ljudje umirajo zaradi lakote.
Po kosilu smo se s salezijanskim ravnateljem Luanom odpeljali v povsem zbombardirano tekstilno tovarno, v kateri je bilo v času miru zaposlenih sedem tisoč ljudi. Ko sem se sprehajal med stroji, sem najprej pomislil na apokalipso in razmišljal, koliko družin je to nerazumljivo početje pahnilo v obup.
Proti večeru sem se srečal z dekleti in ženami, ki so jim hudobni ljudje ranili dušo in telo. Domačinka gospa Meaza me je prosila, naj jim povem spodbudno besedo. Ob misli na nedopovedljivo grozo, ki so jo doživele te ženske, mi je beseda le stežka šla z jezika. Dejal sem jim: »Vem za vašo bolečino in vem, da vas pokonci drži vaše upanje. Vse imate prostor v mojem srcu, a najbolj pomembno je vedeti, da imamo mi vsi najlepši prostor v srcu Boga!« Hvaležne so bile za olje in moko, ki so ju prejele.
Adigrat
Pretresljivo je bilo srečanje s krajevnim škofom Tesfasellassiejem Medhinom. Eritrejci so ga hoteli prisiliti, da bi zapustil prostore škofije ter šel z njimi. Dejal jim je: »Lahko me ubijete, a ostal bom v škofiji med verniki. Obljubil sem jim, da bom živel z njimi in med njimi.«
Iz maščevanja so mu povsem uničili kapelo in del bogoslovja. Odpeljali so 13 avtomobilov, ki so bili v lasti škofije, dobrodelnih ustanov Karitas in bolnišnice, ki so jih uporabljali za prevoz bolnikov, hrane, vode in zdravil, pa tudi za pastoralne namene.
Škof Medhin je nadvse hvaležen dr. Tomažu Erzarju in njegovi skupini terapevtov, ki jih v najtežjem času niso pustili samih, ampak so meseca avgusta na predavanjih in delavnicah spregovorili o travmah in korakih zdravljenja. Tako škof kakor salezijanci si želijo, da bi terapevti nadaljevali s temami, ki tako močno pestijo ranjena dekleta in žene.
Mekelle
S snemalcem Gerhardom sva obiskala tudi glavno mesto pokrajine Tigraj. Obiskali smo center, kjer v majhnih prostorih živi po 25 otrok, mam in starcev. Pred vojno je bila v teh prostorih šola. Otroci so me prosili za žogo. Popoldne jim jo je kupila sestra Mery, ki nas je spremljala. Deklici, ki ima ranjeno oko, se oko vedno znova vname, zato bi nujno potrebovala zdravilo! Sestra Mery je klinična psihologinja in pripoveduje o ranah, ki so jih zadali vojaki ženam in dekletom.
V tehnični šoli v Mekelleju smo imeli salezijanci 323 dijakinj in dijakov. To je bila najuglednejša tehnična šola v pokrajini. Zdaj jih je pri pouku le 35!
Arhitekt Toni Reichmann iz Želuč je naredil načrt za nove delavnice, kjer že stojijo stroji, na katerih se mladi učijo. Hvala Bogu sta šola in delavnica ostali nepoškodovani. Je pa mnogo dijakov odšlo v vojsko – nekateri so padli, številni ostajajo na bojiščih, številni so pogrešani. Ravnatelj mi je dejal, da hodijo starši vsak dan spraševat na urad za pogrešane, ali so njihovi sinovi še med živimi. V šoli sem opazil, da dijaki težko sledijo pouku, saj je skoraj vsaka družina izgubila kakšnega sorodnika.
Popoldan smo si ogledali ostanke univerze, ki je bila zgrajena pred desetletji. Pravijo, da je bila najlepša v Etiopiji in zelo priznana. Ker smo nekaterim študentom pomagali priti do poklica, sem bil s salezijancem Estifanosom dvakrat v tistih prostorih. Danes je znamenita univerza le še kup ruševin. Dostop do nje sploh ni mogoč.
Pogled naprej
Mediji ne govorijo o vojni tragediji, saj v Tigraju ni ne nafte ne draguljev, niti morja nimajo. Občudoval sem članice in člane vseh redovnih družb, laike in zdravnike, ki sem jih srečal, kako so povsem predani ljudem, potrebnim pomoči. Rekli so mi, da jim moč za to daje vera. Vsi se vedno znova priporočajo v molitev.
V pokrajini je porušenih 85 % šol. Salezijanci želijo v kraju Shire zgraditi srednjo šolo. V teh tednih sem prosil dunajsko organizacijo »Jugend Eine Welt« in Misijonsko središče Slovenije za pomoč. In bil sem uslišan. Z ravnateljem Misijonskega središča Slovenije Matjažem Križnarjem bova 18. februarja 2024 ponovno odpotovala v Shire, da bomo skupaj s salezijanci pripravili potrebne načrte.
Za konec še to: Nikoli nisem doživel toliko hvaležnosti kakor ravno v teh dveh tednih, ko sem s Tigrajci v Etiopiji delil svoje življenje. In nikoli nisem zaznal toliko trpljenja in revščine kot v teh dveh tednih. Vse, kar sem doživel v misijonu, se me je globoko dotaknilo in me spremenilo.
Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 0201 4005 1368 933
koda namena: CHAR
BIC banke: LJBASI2X
namen nakazila: Lakota Etiopija
referenca: SI00 249204
Vse, ki želite pomagati, da bi lačni prišli do dnevnega obroka, lahko svoj velikodušni dar nakažete na račun Misijonskega središča Slovenije. Že pet evrov pomeni zelo veliko. Zato vam že vnaprej izrekam iskren Bog lonaj!
Jože Andolšek SDB
