V don Boskovi župniji v Mariboru je bil letošnji praznik Kristusa kralja vesoljstva še posebno slovesen. Spomnili so se šeste obletnice blagoslovitve cerkve in posvetitve oltarja ter 35. obletnice prihoda salezijancev v štajersko metropolo. Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, ki je ob sobratih salezijanske skupnosti vodil bogoslužje, je najprej blagoslovil lesene postaje križevega pota, delo kiparja Petra Jovanoviča, ki so ga predstavniki župnije prinesli pred oltar, nato pa je dobil stalno mesto v novi cerkvi.
V pridigi je škof msgr. Peter Štumpf spregovoril o trenutnem času križevega pota, ki ga doživljamo.
»Blagoslov in postavitev križevega pota, delo umetnika gospoda Petra Jovanoviča, na praznik Kristusa Kralja, nas z vso neizprosno ostrino tega težkega kužnega časa naravnost porine v globine skrivnosti zla, ki nas vse v takšni ali drugačni obliki sedaj močno pesti.
Ko sem v preteklih dnevih premišljeval o tem današnjem, bogoslužno tako lepem in pomenljivem dogodku, se mi je ves čas vsiljevala misel, da bolj primernega časa ne bi mogli izbrati. Če smo se nekdaj v šolskih klopeh dolgočasno presedali med urami zgodovine, ko smo tam kaj slišali o strahotah kuge v srednjem veku, pobiranju mrličev po cestah in sežiganju trupel, pa o črnih kozah in pozneje španski gripi, se nas to ni kaj dosti dotikalo, ker smo se počutili varne.
Spominjam se, da so nas kot otroke v šoli postavili v vrsto, ne da bi povprašali starše za mnenje in dovoljenje, in so nas kar na grobo popraskali z vakciniranimi peresi po ramenih, kjer so nastale rane, ki so se pač nekaj časa gnojile, pa se kmalu zacelile in obrazgotinile. Na tak način vakcinirani še danes nosimo brazgotine. Črne koze so takrat odpravili. Seveda je bila takrat povsem drugačna družbena ureditev, ki ni dopuščala demokratičnega odločanja. Sedaj pa se ne borimo zgolj z zlohotnim virusom, temveč z neskončno vrsto njegovih posledic – najbolj pa s težko rano moralne in duhovne razdeljenosti naše celotne družbe.
Novi križev pot v tej čudoviti cerkvi sv. Janeza Boska v Mariboru z današnjim dnem postaja nadvse pomemben pomnik na današnje čase, predvsem pa opomnik, kaj se lahko zgodi, če hodimo po naših poteh brez Kristusa in njegovega povabila, naj vsak človek na tem planetu vzame svoj križ ter hodi za njim. Ne gre za mazohizem človeštva. Trpljenja na tem svetu je že tako ali tako preveč, brez sedanje epidemije.
Gre preprosto za pridruženost Kristusu z vsem, kar sem: s svojimi napredki in padci; s svojimi okretnostmi in nerodnostmi; s svojim veseljem in malodušjem; s svojim zdravjem in boleznijo, predvsem pa s svojim človeškim dostojanstvom in svojim grehom. Ne glede na to, kako je z menoj – brez Kristusa ne more biti nič dobrega.
Težava je v tem, ker se je ta svet odločil, da bi mu na vsak način moralo biti dobro brez Kristusa. Ampak ne gre. To nikakor ne gre. Vse stvarstvo je namreč od začetka obstoja in bivanja potopljeno v trpljenje in smrt. No, ne čisto od začetka. Še prej je bilo stvarstvo odeto v milostno kopreno blažene nesmrtnosti, kar pa ‘peklenskemu kačarju’ iz brezen pogubljenja ni dalo miru. Nevoščljivost ga je pognala iz brezna, da je zapeljal naša prastarša v ošabno prepričanje, da sta onadva kot dva ‘bogeca’, ki se lahko postavljata nad Boga Stvarnika. Od takrat nas pestijo težavnosti, ki se končajo s smrtjo.
Dobri Bog tega ni mogel gledati v nedogled, zato je zaprosil in pooblastil kar svojega Sina, da nas na križu opere s svojo krvjo in tako opraviči za nebesa. To pranje naših grehov s krvjo ni potekalo v rutinski navadi kemične čistilnice, temveč je šlo za hinavsko in lažnivo sojenje, mrcvarjenje z bičem, poniževanje s trnovim kronanjem, psovanjem in na koncu strahotno križanje Sina Božjega.
Administrativno ga je v to pahnil hinavski strahopetec, ki je mislil, da je tudi on ‘bogec’, vsaj v Judeji in v Jeruzalemu, in da ima oblast križati in oblast oproščati. Pilat se je tako zaradi slaboumne zagledanosti vase zapletel v največji sodni in potem tudi izvršilni zločin človeštva. Na sebe je spravil madež morilca Sina Božjega. Vprašanje je, ali je sploh kdaj spoznal, kakšen zločin si je nakopal. Najbrž nikoli. Šele Kristus v nebesih mu je moral odpreti oči, ko se je po smrti tudi Pilat znašel pred njim iz obličja do obličja.
Tokrat so se vloge zamenjale: Kristus si je nadel tuniko sodnika, Pilat pa je poslušal sodbo. Kakšno? Ne vemo. Verujemo, da Kristus sodi usmiljeno in pravično. Kako Kristus uspeva soditi vse bedarije in zločine, ki jih mi spravimo skupaj, je zame ena največjih skrivnosti Boga. Vendar on to zmore, ker je vsemogočen.
Sobrat Tone Ciglar, ki je v teh dneh na sebi tudi začutil križ nesrečne epidemije in zato ne more biti z nami, kar ga sedaj sicer zelo dosti stane in je to zanj večji križ kot pa križ virusne ‘korone’, se je poskušal spustiti v skrivnostne globine trpljenja s knjižico Gospodovo usmiljenje bom opeval. V tej knjižici v globinah trpljenja hodi z Jagnjetom, ki je na križu odvzelo grehe sveta.
Ob prebiranju Tonetove knjižice se mi je zazdelo, da sem se znašel v spiralnem tunelu človeškega zla, ki nima konca in nima svetle luči, ampak kar vrta in vrta v neskončne globine bolečine, ki pa nikakor ne popušča. Zakon bolečine pa je tak, da se poraja in napaja iz trpljenja: vse od navadnega zobobola pa do grozovitega umiranja na križu.
Sobrat Tone je svoji čudoviti veri v soočanju skrivnostjo človeškega zla, ki vsepovsod seje trpljenje, uzrl Kristusa, ki ves čas, od svojega križevega pota pa do konca časov, hodi po naših zablojenih poteh in nas pobira iz naše pomendranosti in izmučenosti ter nas s svojo človeško ranljivostjo, a hkrati božjo močjo, sestavlja v takšne ljudi, kot si jih želi njegov Oče nebesih.
To Kristusovo pobiranje pomeni naše odrešenje, ki še vedno traja in ga lahko občutimo v vsakem trenutku njegovega milostnega klicanja k Očetu, ko roti za nas: ‘Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo’. To Kristusovo klicanje nas ne žene k Božji obsodbi, temveč nas zelo ljudomilo vabi k odpuščanju in spreobrnjenju.
Pred časom mi je sobrat Tone dejal: ‘Ne vem, kaj nam sedaj Bog pripravlja. Vem pa, da nam tudi sedaj pripravlja nekaj lepega. Ne vem pa, kako nas bo do tega pripeljal. Bog daj, da brez prevelikega trpljenja.’
Ko mi je poslal fotografije križevega posta umetnika, gospoda Petra Jovanoviča, sem mu zapisal tole: ‘Zanimiva kompozicija in izraznost. Je kar nekaj robustno srbskega zraven. Precej me tudi spominja na hrvaško umetniško smer, ki ji pravimo hrvaški naivci in mi je silno všeč. Prikazuje namreč hrvaško podravsko regijo v njenih življenjskih utrinkih, predvsem kmečkih. V mojih otroških letih so ti hrvaški umetniki krasili bombonjere. Zanimivo, kakšne predstave človek vse dobi! No, kakorkoli, mislim, da bo ta umetniška pridobitev zelo dobro vkomponirana v cerkev sv. Janeza Boska in ji dala pridih izraznosti ljudske tragičnosti v Kristusu, ki tudi tukaj ne popusti, temveč gre v ljubezni do konca: kmet ali meščan, bogat ali siromak, Ljubljančan ali Mariborčan, pameten ali butast: vsi, popolnoma vsi odrešeni v Kristusu. To je čudovito …’
Križev pot gospoda Petra Jovanoviča na sebi nosi naše vsakodnevnosti. V teh vsakodnevnostih smo vsi dokaj povprečni – včasih malo bolj skrbni zase in za druge, včasih pa povsem brezbrižni in malodušni. Odvisno pač, kakšen je dan in v kakšnem razpoloženju smo. Vendar pa je povprečnost nevarna.
Povprečnost nas namreč lahko hitro pahne v duhovno lenobo, kjer se znajdemo v množici, ki v bistvu sploh ne ve, zakaj tuli: ‘Križaj ga’. Povprečnost se da zapeljati od tistih, ki v svojih hudobnih naklepih niso povprečni. Imajo namreč zelo jasne in prefinjene ideje, ki so v službi zlohotnih namenov in ciljev. In tako so nadpovprečni v hudobiji pred povprečnim Pilatom dosegli svobodo za Barabo in smrt za edinega Pravičnika, Kristusa.
Duhovna lenoba ne popušča tako zlepa. Je zelo nadležna, dosti bolj kot plevel. Sedanje težavnosti, ki nas pestijo, imajo korenine v duhovni lenobi premnogih Slovencev in Slovenk. Duhovna lenoba nam namreč ne dovoli, da bi spoznali svoje stanje in prevzeli odgovornost drug za drugega. Kako se naj kot narod prebudimo iz duhovne lenobe?
Zelo pomenljivo je v knjižici sobrata Toneta izpovedal umetnik Peter Jovanovič: ‘Vse do takrat, ko bo Križani v kotu ali na steni v stanovanju, se ni treba bati za krščansko vero. Kristusova vera je človeštvu prinesla daleč največ, četudi ne brez napak, za kar pa smo krivi mi ljudje.’
Kraljevanje Kristusa na križu po naših stanovanjih pomeni kraljevanje Boga nad našo povprečnostjo in duhovno lenobo. Gre za takšno prisotnost Boga med nami, ki nam nenehno govori o tem, kdo smo in kakšni smo. Na naslovnici svoje nove knjige je sobrat Tone zapisal: ‘Jezus Križani, ti vedno še trpiš, v ljudeh te mučimo, usmiljen sodi nas.’
Novi križev pot v cerkvi sv. Janeza Boska v Mariboru naj v nas prebuja usmiljenje drug do drugega in nas drami iz vsakodnevne povprečnosti. To usmiljenje je prt, v katerem si Jezus Križani nadvse želi brisati svoj izmučeni, okrvavljeni in opljuvani obraz.
Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.«
