Po 68 letih od konca korejske vojne (1950-1953) sta obe Koreji še vedno globoko razdeljeni. Kljub temu si katoliška Cerkev v Južni Koreji prizadeva za gradnjo mostov in na vse možne načine pomaga pri evangelizaciji bratov in sester na severu. Trenutno obstaja samo en »uradni« kraj za obhajanje katoliškega obreda v Demokratični ljudski republiki Koreji, a je brez duhovnika.
Korejski Salezijanski vestnik (št. 169) prinaša zanimivo razmišljanje, ki ga je zapisal inšpektorialni delegat za misijonsko animacijo in ga povzemamo v nadaljevanju.
Okoli 20 korejskih salezijancev je do sedaj odšlo v misijone na štiri celine: v Afriko, Evropo, Azijo in Oceanijo. Čeprav se jih je nekaj vrnilo, nosijo v sebi misijonsko izkušnjo, sanje in misijonsko gorečnost »svojih dežel.«
Ob premišljevanju don Boskovih zadnjih misijonskih sanj (1886) o črti »od Valparaisa do Pekinga« se zaustavimo o misijonih v severovzhodni Aziji, posebej v Severni Koreji. Čeprav Severno Korejo imenujejo »najbolj izolirana eremitska država«, se kristjani v Južni Koreji že leta pripravljajo na njeno evangelizacijo.
Od leta 2010 civilna fundacija »Bom« (kar v korejščini pomeni »pomlad«) s sedežem v Južni Koreji, v sodelovanju s »Caritas Germania«, razvija učinkovito strokovno podporo severnokorejskemu prebivalstvu. Ne gre le za humanitarno pomoč, temveč za pospeševanje zdravstvenih storitev v Severni Koreji. Njihov partner je tudi ministrstvo za zdravje Demokratične ljudske republike Koreje. Od leta 2010 je nekaj milijonov otrok prejelo cepivo proti hepatitisu B in drugim pogostim boleznim. Njihova dejavnost poteka v 11 zdravstvenih centrih.
Zahvaljujoč rednemu dialogu in nekaterim delavnicam, ki jih je Karitas organizirala v Nemčiji, narašča medsebojno zaupanje.
Kaj reči o oblikovanju novih misijonarjev za to severovzhodno azijsko državo? Zaradi splošnega sumničenja do duhovnikov in redovnikov katoliške Cerkve bi se lahko v prihodnosti osredotočili na temeljito pripravo in oblikovanje laiških misijonarjev z ustrezno strokovno izobrazbo in globoko evangeljsko duhovnostjo.
Trenutno je okoli 30 tisoč severnokorejskih beguncev, ki živijo na Jugu. V pomoč so na različne načine vpletene mnoge krščanske nevladne organizacije. Tudi salezijanska družina ima v tem še veliko možnosti za nadaljevanje vzajemnega solidarnostnega delovanja.
Povzeto po ANS