»Sanje, ki prebujajo sanje«: srce, ki volkove spreminja v jagnjeta

»Verjamem, da si 200-letnica sanj, ki so pogojevale celoten don Boskov način življenja in razmišljanja, še posebej pa način čutenja Božje navzočnosti v življenju vsakega človeka in v zgodovini sveta, zaslužijo, da jih postavimo v središče Vezila, ki bo usmerjalo vzgojno-pastoralno leto celotne salezijanske družine. Lahko jih prevzamemo in poglobimo v evangeljskem poslanstvu, vzgojnih posegih in dejavnostih družbenega spodbujanja, ki v vseh koncih sveta pripadajo naši družini, ki v don Bosku najde svojega navdihovalca in očeta.«

Kot vsako leto ob tem času nam vrhovni predstojnik predstavi osnutek komentarja: »Vsekakor je to pričakovanje pomembno, saj se za našo prisotnost na severni polobli vzgojno-pastoralno leto začne septembra. Poznavanje usmeritev Vezila 2024 bo torej vsem omogočilo načrtovanje različnih pobud za predstavitev in seznanjanje s predlagano temo in vsebino.«

Pred 200 leti je imel Janez Bosko sanje, ki so ga »zaznamovale« do konca življenja. Sanje, ki so mu pustile neizbrisen pečat in katerih pomen je v celoti razumel šele ob koncu svojega življenja! Ko so se te sanje uresničile, je don Bosko že zrel mož: izkusil je mnogo položajev, se soočil z mnogimi težavami in jih premagal. Sam je videl, kako sta milost in ljubezen Device Marije delovali v njegovih fantih. Videl je mnoge čudeže Previdnosti in nemalo trpel.

Vrhovni predstojnik nadalje našteje nekaj značilnosti, ki jih je mogoče razvijati:

• Oratorijsko poslanstvo, ki je razvidno že iz sanj devetletnika: prizorišče je polno fantov. Fantov, ki so »izredno ‘resnični’«.
• Klic, ki se zdi nemogoč, nedosegljiv. Janez Bosko se je zbudil utrujen, celo jokal je, kajti ko gre za Božji klic (Gospod Jezus v sanjah), je smer, v katero lahko gre, nepredvidljiva in neprijetna.
• Materinsko posredovanje Gospe v sanjah (povezano s skrivnostjo imena). Za Janeza Boska sta njegova mati in Mati Tistega, ki jo pozdravi trikrat na dan, kraj človečnosti, v katerem se bo spočil, v katerem bo našel varnost in zavetje v najtežjih trenutkih.
• In končno, moč krotkosti in pokorščine – danes bi rekli – Božjemu Duhu. Moč, ki ima v sanjah sporočilo, da postanemo močni, ponižni in trdni.

K temu bo v celotnem besedilu dodal še elemente in prispevke, zbrane na srečanju Svetovnega sveta salezijanske družine 2023:

• Previdni moramo biti, da don Boska ne predstavljamo kot nedosegljivega ideala. Don Bosko je resničen in konkreten s svojimi težavami, s katerimi se je soočal korak za korakom, z zaupanjem in upanjem v Vstalega in Marijo Pomočnico.
• Sanje pri devetih letih bi zagotovo morali razumeti kot prerokbo, ki jo je treba osvetliti in uresničiti; nedvomno je primer, kako je treba Božjo besedo sprejeti s ponižnostjo in zaupanjem, ne da bi takoj hiteli dosegati kdo ve kakšne rezultate.
• Več kot očitno je, da je treba po razmišljanju o don Boskovih sanjah pri devetih letih poudariti njegovo zaupanje v Previdnost: »Ob svojem času boš vse razumel«.
• Kot je leta 2012 v Vezilu izjavil vrhovni predstojnik Pascual Chávez, se bomo morali nedvomno »soočiti z volkovi«, ki želijo požreti čredo: brezbrižnost, etični relativizem, potrošništvo, ki uničuje vrednost stvari in izkušenj, lažne ideologije …
• Sanje nas prenesejo v današnji čas. »Ne s pretepanjem« iz sanj nas izziva in nam bolj kot kdaj koli prej narekuje, da se približamo mladim ter jim smo blizu, saj se sovraštvo in nasilje še naprej krepita. Naš svet namreč postaja vse bolj nasilen in mi, vzgojitelji in evangelizatorji mladih, moramo biti alternativa tistemu, kar je Janeza v sanjah tako vznemirjalo in kar nas danes tako prizadene in muči.
• Gospa je predstavljena kot učiteljica in mati. Je mati obeh, veličastnega Gospoda iz sanj in Janezka samega; mati, ki ga prime za roko in mu reče:
• »Poglej«: kako pomembno je, da znamo gledati in kako slabo je, če mladih ne vidimo v njihovem resničnem položaju, takšnih, kakršni so (tako v njihovi najbolj pristni in lepi obliki kot tudi v najbolj tragični in boleči obliki).
• »Nauči se«: postanite ponižni, močni in trdni, saj potrebujete preprostost (spričo tolikšne arogance) in moč (spričo toliko stvari, s katerimi se morate soočiti v življenju). Gre za robustnost, ki je odpornost (tj. sposobnost, da se ne pustite odvrniti, da ne dvignete rok kot znak, da se ne da ničesar storiti).
• »In bodi potrpežljiv«: vsemu dajte čas in pustite Bogu, da je Bog.

Osnovna perspektiva je, da se ne ustavimo le pri sanjah kot poklicnem projektu, ki ga je don Bosko prejel zato, da bi vedel, kakšna bo njegova prihodnost, temveč se ozremo nazaj, tudi glede na solze, ki jih je prelil med obhajanjem svete maše pri Srcu Jezusovem v Rimu. Pravzaprav so kot ponovno branje njegovega lastnega življenja, pri čemer je treba dojeti, na kakšen način je bil in je Gospod protagonist; njegovo sposobnost, da vse drži v svojih rokah in kako so te sanje danes povezane s sanjami salezijancev, njegovih otrok, vse salezijanske družine in še posebej mladih.

V tem smislu nas sanje še naprej spodbujajo k sanjanju in nas vabijo k razmišljanju o tem, kdo smo in za koga smo danes:

• Vsaka don Boskova odločitev je bila del večjega načrta: Božji načrt zanj (sanje). Zato nobena don Boskova izbira ni bila nepomembna.
• Mnogi med nami se ne zavedajo, da ima Bog za vsakega od nas sanje, načrt, ki ga je zasnoval in izdelal po meri za nas. Skrivnost tako želene sreče je prav v srečanju in ujemanju dveh sanj: naših in Božjih.
• Da bi razumeli, kakšne so Božje sanje za nas, moramo najprej spoznati, da nam je Gospod dal življenje, ker nas ljubi ne glede na vse, takšne, kakršni smo, vključno z omejitvami. Zato moramo verjeti, da želi Bog z vsakim od nas storiti velike stvari! Dragocen sem, saj se brez mene nekaj ne more uresničiti: ljudje, ki jih lahko ljubim samo jaz, besede, ki jih lahko izrečem samo jaz, trenutki, ki jih lahko doživim samo jaz!
• Bog govori na različne načine, dela velike stvari s »preprostimi orodji«, celo v globinah našega srca, s čustvi, ki se gibljejo v nas, z Božjo besedo, sprejeto z vero, poglobljeno s potrpežljivostjo, ponotranjeno z ljubeznijo, ki ji sledimo z zaupanjem.
• Zato je pomembno, da se naučimo prisluhniti sebi, razvozlati svoja notranja gibanja, dati glas tistemu, kar se v nas prebuja in prepoznati, kateri signali ali sanje nam kažejo Božji glas in kateri so posledica napačnih odločitev.
• V življenju so izbira, sanje in odločanje reči, ki vključujejo prevzemanje odgovornosti za posledice izbire. Vse to lahko povzroči tesnobo, nelagodje in celo strah.
• Med izrazi, ki se v svetopisemskih besedilih najpogosteje ponavljajo, je zagotovo »ne bojte se«. V večini primerov ga izreče Bog ali eden od njegovih odposlancev. Gre pa za poklicni poziv, to je povabilo k uresničitvi življenjskega projekta, ki v celoti vključuje osebo, ki ga prejme. Zanimivo je, da ga spremljajo občutki strahu, ki prevevajo prejemnika sporočila, ali se nanj odzvati. Ta izvira iz občutka nezadostnosti v zvezi s predlaganim poslanstvom.
• V tem smislu še vedno močno odmevajo čudovite besede papeža sv. Janeza Pavla II., ki jo je pogosto ponavljal mladim: »Ne bojte se!«
• Izraz »bodi ponižen, močan in trden«, ki smo ga že omenili, nam služi za premagovanje skušnjave, da bi zlahka opustili obveznosti ali pasivno čakali, da se vse zgodi brez potrebne osebne odgovornosti. To nevarnost je treba odvrniti s trdnostjo in razorožiti s ponižnostjo tistih, ki se zavedajo svojih omejitev, a se hkrati zavedajo, da lahko računajo na toliko potenciala in stalno Božjo navzočnost.
• Na mlade pogosto vplivajo sanje drugih: staršev, prijateljev ali družbe. Z zavedanjem, da ima Bog za vsakega od nas sanje, načrt, ki ga je zasnoval in nam ga je po meri izdelal sam Bog, moramo z mladimi raziskati njihove sanje: življenje ima namen, da ga živimo in verjeti moramo v lepoto tega, kar smo. Biti moramo odprti za tako velike želje, kot so Božje sanje za vsakega od mladih in si prizadevati za njihovo uresničitev.
• Mladi so poklicani, da postanejo to, kar resnično so: njihova identiteta je polnost življenja Tistega, ki jih kliče k svetosti že zdaj!

Ob koncu napovedi Vezila 2024 vrhovni predstojnik Ángel Fernández Artime poudari: »Potrebujemo druge, da lahko gradimo sebe in svoje sanje. Tega razločevanja in potovanja ne moremo opraviti sami. Moramo upati in si zaupati. Don Bosko se je kot deček naučil, kako se z zaupanjem prepustiti učiteljevemu vodstvu. To seveda predpostavlja, da obstajajo modri in evangeljsko navdihnjeni vodniki, ki jim lahko zaupamo sebe. Tudi pri tem nam je zaupana čudovita naloga.«