V soboto zjutraj, 17. februarja 2024, je v 83. letu življenja prestopil prag večnosti salezijanec brat Vincenc Poljanšek.
Gospod naj mu bo večni plačnik za njegovo življenje salezijanca brata in misijonarja.
Naj počiva v miru.
Marko Košnik, inšpektor
Ljubljana, 17. februarja 2024
– – – – – – – – – – – – –
ROJEN 28. marca 1941 v Srednji vasi, župnija Sela pri Kamniku
REDOVNE ZAOBLJUBE v salezijanski družbi izpovedal 8. septembra 1972
VEČNE ZAOBLJUBE 14. septembra 1978
MISIJONAR v Afriki v letih 1997–2018
UMRL 17. februarja 2024 na Jesenicah
POKOPAN 20. februarja 2024 na Trsteniku
– – – – – – – – – – – – –
Nagovor inšpektorja Košnika ob pogrebu rajnega sobrata Vincencija Poljanška
Dragi nadškof Stanislav, dragi sobratje, dragi sorodniki rajnega, dragi bratje in sestre!
Ob pogrebu sobrata Vincencija Poljanška sta nagovarjajoča dva stavka iz izbranega evangelija (Mt 10,37–42): »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. (…) Kdor da piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.«
Rajni salezijanec brat Vincenc Poljanšek je kot mizar zapustil bogato dediščino izdelkov iz masivnega lesa. Zbirko najbolj zaznamuje njegov ročno izdelan leseni križ – en primer je na fotografiji ob krsti, ki je iz njegove sobe – ki v številnih različicah krasi kapele, redovne skupnosti in cerkve v Ruandi, Burundiju in Kongu. Pomenljivo je torej, da ob njegovem zemeljskem slovesu in poklicni zgodbi življenja razmišljamo o pomenu križa. Križ je za vse nas znamenje odrešenja in poti v večnost.
Zadnja leta je bil njegov križ težji. Ko se je 2018 vrnil iz Afrike, je čutil, da se njegovo poslanstvo izteka. Mar ni v poklicu redovnika mizarja najdosledneje izpolnil in uresničil Jezusovo povabilo: »Kdor da piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih …«? Izpolnitev ljubezni do bližnjega na tak način gotovo ni bila prazna, ampak ga je upodabljala – na skrivnosten način – po Jezusu Kristusu.
ŽIVLJENJSKA IN REDOVNIŠKA POT
Sobrat Vincenc Poljanšek je bil rojen 28. marca 1941 v Srednji vasi blizu Kamnika, v Tuhinjski dolini, kot najmlajši deseti otrok očetu Mihu in materi Mariji. Krščen je bil le nekaj dni po rojstvu v župniji Sela pri Kamniku (1. april 1941). Težki časi druge svetovne vojne so prinesli s seboj nešteto negotovosti, težav in strahu. Ne le za preživetje, ampak tudi za goli obstoj. Še posebej je to vplivalo na najmlajšega Vilka, saj je bil najkrhkejši. Zelo je bolehal na očeh. Sledile so tudi druge bolezni. Starši so bili večkrat v skrbeh, da ga bodo prerano pokopali. Reševala jih je globoka vera in zaupanje v Marijino priprošnjo. K Devici Mariji se je mati zatekala po pomoč na različnih Božjih poteh. Zaobljubila ga je Mariji, da bi ozdravel. Tudi sam je poromal s starši peš na Limbarsko goro k sv. Valentinu. Romali so na Skaručno k sv. Luciji v zahvalo za zdravje na očeh in vse prejete dobrote. Pogosto so romali k Mariji Pomagaj na Brezje.
Pri obiskovanju šole je bil sicer reden, vendar pri učenju ne zelo nadarjen. Naredil je pet let osnovne šole. Oče, ki je bil stvaren človek, je v tem videl tudi korist, češ da se mu bolje poda praktično delo. Ker so imeli doma kovačijo, mu je govoril, naj bo tudi on kovač. Toda kot zelo krhek in slaboten se je sam raje navduševal nad poklicem krojača. Končno se je začel učiti mizarske obrti. V vajeniški šoli za lesno industrijo v Škofji Loki je končal dva razreda (1957–59). Konec leta 1959 je opravil še pomočniški izpit pri podjetju Stol. Tri leta je delal kot mizarski pomočnik. Po izpolnjeni polnoletnosti je odslužil vojaški rok. V tistih letih je srečal tudi dekle, s katero se je dopisoval ves čas vojaškega roka. Toda do jasne odločitve za poroko nista prišla in sta se razšla. Nato se je zaposlil se je v nekem podjetju, ki ni imelo nič skupnega z mizarstvom.
V letih po drugi svetovni vojni najprej umre oče, leto kasneje še njegova dobra mati. Bil je navezan nanju. Toda oktobra 1968 je prišel čas resnega razmisleka, kaj bo počel v življenju. Več kot leto dni se je vedno bolj in bolj boril s seboj ter molil in prosil za razsvetljenje. Dobro se je poznal z župnikom Ladislavom Tomazinom, ki je upravljal župnijo Sela pri Kamniku. K njemu je odšel po nasvet jeseni 1969. Župniku je razodel svojo srčno željo, da bi odšel v kak samostan, kjer bi lahko poglabljal vero v skrbi za svojo dušo. Že takrat je izrazil, da bi najraje odšel kar v misijone, kjer bi lahko pomagal. Župnik, srčen in prijazen, ga je usmeril k salezijancem. Dobro ga je namreč poznal in je imel upanje, da bo pri salezijancih najbolje sprejet in bo lahko najbolje izpopolnil svoje praktične talente.
Poznal je njegove okoliščine in družino, v kateri je živel. Vilko je takrat živel v skupnem gospodinjstvu z bratom Albinom, ki je imel osem otrok. Kazal je čut zanje in jim veliko pomagal, ko so začeli hoditi v šolo. Pri delu je bil vesten in svoje krščanske dolžnosti je vestno izpolnjeval. S posebno ljubeznijo je prejemal svete zakramente. Bil je tih, miren, vendar dokaj čustven, vendar uravnotežen. Zelo si je želel, da bi odšel v kako drugo državo in tako prekinil s starim življenjem. Čeprav se mu je zdelo, da ima tako močno vero, da mu je nič ne more omajati, je bil pod slabim vplivom druščine. Njegova vera je začela pešati. Predramil ga je Gospod s klicem na novo veliko bolj drzno pot.
Po priporočilu župnika se je šel predstavit na Rakovnik in nato oktobra 1970 napisal prošnjo za sprejem pri salezijancih. Sprejel ga je inšpektor Štefan Žerdin. Takoj je prosil inšpektorja v Piemont v Italiji, da bi ga smeli napotiti v njihov zavod na Colle don Bosco kot kandidata za salezijanca pomočnika. Že dober mesec pozneje, 24. novembra 1970, sta dva slovenska kandidata, polega Vilka še Janko Hribar, prispela na Colle don Bosco, v kraj rojstva sv. Janeza Boska. V prvem letu je imel kar precej težav z jezikom, vendar je bil zaradi splošnega napredka sprejet v noviciat. Prve zaobljube je naredil na praznik Marijinega rojstva 1971 v Pinerolu v Italiji. Po noviciatu se je vrnil na Colle don Bosco, kjer naj bi opravil nadaljnjo formacijo in se izučil za tiskarja. Toda po nekaj mesecih se je moral vrniti nazaj v domovino. K večnim zaobljubam je pristopil 14. septembra 1978 v Rimu.
Že leta 1974 začne delati kot mizar in pomaga pri obnovi rakovniške cerkve. V začetku dela v senci mizarskega mojstra Franca Prevca, ki je 1970 postavil mizarsko delavnico. Skupaj z njim in nato sam je s svojimi mizarskimi izdelki zaznamoval skoraj vse salezijanske ustanove, še posebej Rakovnik, Želimlje in Trstenik.
Salezijanci bratje Prevc, Ambrožič in Poljanšek so ob nedeljah prepotovali razne kraje in občudovali lepote Slovenije. Leta 1991, ko se je v Želimljem odprla zasebna gimnazija, je je tja odšel za hišnika.
Leta 1997 ga misijonar Danilo Lisjak navduši za »krajši obisk« Burundija. Med potjo, ko sta v Belgiji čakala na vizo, sta nabavila za veliko orodja in priročnih strojčkov. Prava postaja je bil misijon Rukago (Burundi), kjer so že delovali že trije slovenski misijonarji (Mlinarič, Horvat, Lisjak). Vilko je kot četrti postal za ljudi pravi revolucionar glede dela z lesom. Nič več žeblji, samo še vijaki in mozniki.
Leta 2002 odide z Danilom v Ngagi – Gomo (DR Kongo). Začela sta povsem na novo. Leta 2006 odide v Buterere – Bujumbura (Burundi), nato v Butare – Rango (Ruanda), kjer kot mojster uči v mizarski delavnici in izdela veliko pohištva in liturgične opreme. Leta 2011 odide na svojo zadnjo postajo Gatenga – Kigali (Ruanda).
Zaradi zdravstvenih težav se je maja 2018 vrnil v domovino. Težko se je sprijaznil, toda njegovo zdravje je bilo zelo načeto. Imel je težave s sluhom, ravnotežjem, dihanjem.
Zadnji zdravstveni zaplet je bil usoden. Začel se je njegov zadnji čisto pravi križev pot. Po operaciji v bolnišnici na Jesenicah in umetni komi si ni več opomogel. Zadnje dni ga je redno obiskoval sobrat Mirko Simončič. V četrtek popoldne sem ga popolnoma obnemoglega obiskal v bolnišnici. Od njega so se poslavljali domači, ravnatelj Franc Brečko pa v petek zvečer. Umrl je v soboto, 17. februarja 2024, potolažen s poslednjimi zakramenti in z močno molitveno in duhovno podporo sobratov in domačih.
DUHOVNA PODOBA
Salezijanec brat. Sobrat Vilko je prepoznaval svoj poklic skozi vprašanje o usodi svoje duše. Zelo značilno za duhovno podobo sv. Janeza Boska: Daj mi duše, drugo vzemi! Skrb za duše je zaznavala njegov redovniški poklic in hrepenenje po posvetitvi. Ni ostajal brezbrižen, čeprav ni vedel, kako bi uresničil to notranje hrepenenje. Za duhovništvo ni imel dovolj sposobnosti in tudi ne posebne želje. Ko je svojo notranjost odprl modremu župniku, ki ga je dobro poznal, se je poklic prebudil. Kot salezijanec brat (sobrat pomočnik) je zmogel uresničiti svoje praktične sposobnosti, hkrati pa živeti duhovni poklic za mlade in se v vsakdanji duhovnosti posvečal Bogu. Našel je ravnovesje med delom in molitvijo, med koristnim in dobrim. Izžareval je predanost, veselje in premočrtnost. V polnosti je zaživel karizmo sv. Frančiška Saleškega, ki je zapisal: »Le malokdaj je prilika služiti Bogu z velikimi deli, z malimi pa vedno. Zveličar sam nas bodri: Kdor je v malem zvest, ga bom čez veliko postavil.« Sobrat Vilko je živel za Boga in delal v Božjem imenu in vse je bilo prav storjeno.
Salezijanec mizar. Sobrat Vilko je zapustil veliko čudovitih stvaritev. V salezijanskih skupnostih skoraj ni bilo izdelkov iz lesa, kjer ne bi imel on prste vmes. Največ dela je opravil za Rakovnik, še posebej za cerkev Marije Pomočnice, ki se točno po 50 letih prenavlja. Ni bil le navaden mizar, ampak je rad ustvarjal na novo. Delal je kvalitetno in natančno. Če je bil v domovini bolj hišnik in priročni mizar, je bil v misijonih mojster in učitelj. Rad je bil koristen in tudi pohvaljen. V Butarah (Ruanda) je deloval v daleč najbolj opremljeni delavnici, z veliko zvedavih učencev. Najbolj je bil ponosen na leseni tabernakelj, oltar in drugo liturgično opremo, ki jo je izdelal. Sto izdelkov je objavil v Katalogu izdelkov iz masivnega lesa. Njegovo najlepše delo je oprema cerkve Marije Pomočnice v Rukagu, ki jo je začel graditi misijonar Danilo. Izdelal je tudi barvna okna. S pomočjo hrvaškega misijonarja Danka Litrića je opremil novo inšpektorialno hišo v Kigaliju. Naredil je nove klopi za cerkev v misijonu Atede na severu Ugande. Kjerkoli je bil, je pustil za seboj sledi svojega dela. Opremil je veliko redovnih hiš in kapel. Dela sama ga hvalijo pred Bogom in ljudmi.
Misijonar Vilko. Nikoli ni napisal prošnje za misijone, a je postal misijonar. Misijonar Lisijak ga je povabil za »tri mesece« v na misijon v Rukago. Afriško okolje ga je popolnoma usvojilo. Ostal je dobrih 20 let. Maja 1999 napiše kratko novico v Salezijanski vestnik: »V zadnjem času smo zgradili kar nekaj prostorov za mizarstvo in za druge dejavnosti. Naredili smo že kar nekaj lepih stvari. Prvič sem delal stole brez naslonjala in bili so tako lepo oblikovani, da jih je sam Danilo kar naprej hvalil. … Fante in možakarje sem naučil kar dosti stvari. O kaki strogi mizarski ‘finesi’ še ne morem govoriti. Se zgodi, da me kakšen dan ni v delavnici in ugotovim, da kar hitro krenejo s poti kot Izraelci v puščavi« (SV, maj–junij 1999). Domačine je učil mizarstva. Najprej osnove, potem delo s stroji in proizvodnjo. Imel je svoje vzgojne pristope, tako da so se ga včasih bali, včasih pa so se mu smejali in se z njim nadvse zabavali. Najbolje je govoril italijansko, potem pa je primešal kako francosko in kako besedo swahili, ki se jo je nalezel v Gomi. Njegov izraziti smeh je povedal vse. Za delo ni potreboval veliko besed. Govorila so predvsem dejanja.
Karabaye. »Njegov vzdevek, po katerem smo ga vsi poznali. Zelo ga bomo pogrešali, toda prepričani smo, da bo molil za nas. Ne samo naše hiše v Burundiju, Ruandi in Gomi, ampak tudi druge redovne skupnosti so polne njegovih čudovitih izdelkov in se ga bomo za vedno spominjali«, je v zahvali za njegovo misijonsko delo zapisal inšpektor inšpektorije Afrika velika jezera, Pierre Celestine. »Vse sestre se ga spominjamo v veliki hvaležnosti. Skoraj vse kapele nosijo sled njegovih rok in njegovega srca. Še doni v ušesih njegov smeh, spremlja nas spomin na njegov optimizem, velikodušnost in pogum«, se glasi zahvalno sporočilo s. Vesne Hiti in misijonark usmiljenk iz Ruande.
ZAKLJUČEK
Rajni sobrat Viko je še posebej častil sv. Jožefa delavca, ki je bil tudi mizar. Sv. Jožef mu sedaj prihaja naproti in ga vabi, naj stopi naprej skozi nebeška vrata. Nad njegovo posteljo je bila pritrjena podoba Kristusa, trpečega in s trnjem kronanega, ki k sebi privija malega dečka, ki ga z ročico objema. Na zadnji strani te podobe je misel sv. Favstine Kowalske: »Če bi trpeča oseba vedela, kako jo Bog ljubi, bi umrla od veselja in preobilice sreče. Nekoč bomo spoznali, kaj je trpljenje, toda takrat ne bomo mogli več trpeti. Sedanji trenutek je naš«.
Trpljenje – upodabljanje po Kristusu – se živi v sedanjiku. Njegova podobnost Jezusu Kristusu se je najbolj izrazila zadnje dni pred smrtjo. Popolnoma nebogljen, trpeč, osamljen, nemočen. Bil je njegov in hkrati Kristusov križev pot, ki sta ga prehodila skupaj do trenutka, ko je Gospodu izročil svojo dušo. V tem je pravi pomen življenja tudi našega sobrata Vilka, ki ga izročamo Božjemu usmiljenju: »Kdor ne sprejeme svojega križa …«. Ker ga je sprejel in nosil do konca za Kristusom in s Kristusom, »ne bo izgubil svojega plačila« (Mt 10,42).
Hvala sobratom, ki so zanj skrbeli, negovalnemu osebju doma na Trsteniku in zdravniškemu osebju v bolnišnici Jesenice. Bog vam povrni!
