Salezijanec Ciril Slapšak je v svoji rojstni župniji Šentrupert na Dolenjskem v nedeljo, 4. julija 2021, obhajal zlato mašo v krogu sobratov, sorodnikov, prijateljev in župljanov. Ob pozdravih in zahvalah predstavnikov različnih skupin mu je pridigal inšpektor Marko Košnik, ki jo povzemamo v nadaljevanju.
»Dragi zlatomašnik! Ne slavimo tebe in tvojih zaslug, ampak slavimo tistega, ki te je pozlatil. To je Jezusa Kristusa. Kajti kot duhovnik si drugi Kristus. Alter Christus. Janez Vianney je zatrdil: ‘Če bi srečal duhovnika ali angela, bi najprej pozdravil duhovnika. Angel je Božji prijatelj. Duhovnik pa je Božji namestnik.’ Čudovito dostojanstvo je biti duhovnik. Zlato se v ognju preizkuša, pravi modri Sirah (prim. Sir 2,5). Prečistil si se kakor zlato v ponižnosti in mnogih preizkušnjah. Prečistil si se v veselju in podaritvi Jezusu velikemu duhovniku. Dar duhovništva te je dobesedno spremenil v Kristusa, kar pomeni največji dar, ki si ga prejel po polaganju škofovih rok pred petdesetimi leti. Upodobil si se po zgledu Jezusa dobrega pastirja. Jezus dobri pastir je salezijanska ikona, ki z vso ljubeznijo pase svoje ovce, jih brani, krepča, išče in obvezuje. Upodabljal si po Njem, z Njim in v Njem. To zlato, ki se sedaj sveti, je Jezus Kristus v tebi. On se nam razodeva po tvojem križu bolezni, ki ga nosiš. In ko si danes tu pred nami, dokaj nemočen zaradi svojega stanja, te krepijo besede svetega Pavla: ‘Dovolj ti je moja milost. Moč se krepi v slabotnosti’. Ponašaš se s svojo šibkostjo, da bi se v tebi razodela Kristusova moč ter vzklikaš: ‘Vesel sem torej slabotnosti (…) in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten’ (2 Kor 12,8-10).
Ciril, radi te imamo, ker si tako čudovit salezijanec duhovnik. Pa veš zakaj? Prvič: ker si nenarejen, ampak pristen: salezijanec in duhovnik s cela, to dvoje pri tebi ni ločeno. Nisi razdvojen v sebi, ampak z veseljem živiš svoj poklic. Drugič: tvoj osvajajoči nasmeh, mili in vedri značaj. Si občutljiva duša, čuteč, skrbi te za drugega, če ima kdo težave. Pri tebi vsak najde nekaj človeške topline in duhovnega optimizma. Tretjič: imaš izreden dar poslušanja in govora. Tvoj žametni glas prepriča in navdušuje. Koliko truda si vložil v to, da je tvoja beseda lepa in prepričljiva.
Želimeljski dijaki, s katerimi živiš, so med drugim takole zapisali ob tvoji zlati maši:
Ciril prijatelj kot don Bosko je mladini,
zgled dijakom je v Želimeljski dolini.
Opora je nesrečnemu, da v žalosti ne blodi,
tako vztrajno hodi in veselo v nebesa vse nas vodi.
In dodajajo:
– Ciril je zelo dobra duša, ki se daruje za nas mlade preko molitve, s časom za spoved ter pogovori in še z marsičim.
– Ciril je salezijanec, ki ga zelo cenim, ker je vedno pripravljen za pogovor. Je res izjemen človek, ki nam je vsem velik priprošnjik in zgled za življenj, ki pelje v svetost.
– Ciril je eden izmed tistih ljudi, ob katerih se ti pojavi nasmeh na obrazu, ki jih srečaš.
In tebi, dragi Ciril, je prav ta »živeti« uspel. Kljub težavam ti vsako jutro z nasmehom vstaneš in se zavestno odločiš, da boš ta dan živel veselo in polno. Ne vemo, če se zavedaš … Na tak poseben način Boga širiš z nasmehom. Boga širiti z nasmehom. V tem prepoznamo poslanstvo našega novomašnika. Čudovit in prekrasen poklic. Lepo je biti duhovnik. Pa ni vse tako rožnato in idealno, nam bo ugovarjal Ciril. Zagotovo. Zlato duhovništvo se je prečiščevalo. Odločitev za duhovnika v mladih letih za Cirila ni bila lahka. Spomini gredo do njegove nove maše in še dlje, ko so mu v Šentrupertu zvonili zvonovi, v bližini pa streljali topovi v počastitev komunistični manifestaciji. Vztrajal je v duhovništvu. Komunizem pa je propadel.
Nihče ni takrat pred božičem 1958 vedel, niti ti sam, da boš nekega dne postal salezijanec duhovnik. Vendar se je zgodilo prav tisto popoldne na božič. V sebi si zaslišal vznemirljivo vprašanje: ‘Ciril, kaj misliš storiti s svojim življenjem? Bi šel kaj študirat, bi šel za duhovnika?’ Tvoj odgovor je bil jasen: ‘Ni govora!’ Vendar niti sam ne veš, kako se je zgodilo. Namreč 9. septembra 1959 si že odšel k salezijancem na Hrvaško. Toliko bojev si imel v sebi pred odhodom. Toliko neodgovorjenih vprašanj. Kdo bo doma na kmetiji? Kdo bo skrbel za domače, za mamo? In še in še … Toda ko gledaš danes nazaj, točno veš, da je Gospod ime že takrat načrt, ko te je mama še nosila pod srcem. Malo pred novo mašo ti je zaupala, da je zate tvegala svoje življenje, saj je zdravnik rekel, da ne bo preživela tvojega rojstva. Oba sta ostala! Ona je dočakala 91 let. Odšel si v Križevce na Hrvaško za dve leti. Pa je nekako šlo. Odločitev se je potrdila. Šel si naprej v noviciat. Po enajstih letih študija in vzgoje, ko si zapustil domačo faro, si se vrnil nazaj kot novomašnik. 29. junija 1971 si bil posvečen v Ljubljani, 4. julija 1971 pa si imel novo v Šentrupertu.
Dragi zlatomašnik Ciril, dragi bratje in sestre! ‘Kjer je dobrota in ljubezen, tam je Bog’, je bilo Cirilovo geslo ob novi maši. Takrat je bil to program. Sedaj je to uresničeno življenje. Pred petdesetimi leti si ob prejemu mašniškega posvečenja na škofova vprašanja večkrat odgovoril: hočem. In na koncu: hočem, z Božjo pomočjo. Čutil si se krhkega, šibkega, nemočnega. In danes podobno, vendar drugače. Čutiš se nevrednega in hkrati počaščenega in srečnega, da te je Gospod izbral za svojega duhovnika. Izbral te je za svojega sodelavca in prinašalca svetega, Božjega, posvečenega vsakemu človeku, še posebej mladim. Da, le z Božjo milostjo – vse je Njegova milost – in kot sam dodajaš, z Marijino priprošnjo, si uspel priti že skoraj na cilj.
V tvojem srcu je sedaj le ena želja. Da bi tvoje pričevanje življenja postalo vabljivo za mlade generacije. Ne da bi samo občudovali, ampak da bi sledili tvojemu zgledu življenja. Šentrupert je dal lepo število duhovih poklicev. Trenutno je kar sedem salezijancev iz Šentruperta. Bog daj, da bi se še kdo tako odločil.
Zato zaključim z besedo zahvale želimeljskih dijakov, ki povzemajo vse, kar sem povedal:
Hvala, da ste kot don Bosko dovolili, da vam mladi ukrademo srce. Hvala, da ste prijatelj mladih!
Hvala, da se tudi zaradi vas počutimo sprejete in domače. Hvala, da smo skupaj velika družina!
Hvala, da nas podpirate z molitvijo, za vse darovane svete maše do sedaj in za vse pridige z življenjskimi smerokazi. Zaradi vas smo pogumnejši in bliže Bogu!
Hvala, da nam odpirate oči za darove okoli nas in da nas zbližujete z Bogom. Hvala, da lahko skupaj z vami slavimo Boga!
Amen.«
Foto: Pep
