Že dolgo nisem nič napisala. Imam občutek, da se ne dogaja nič posebnega. Očitno sem se že zdavnaj navadila na samoumevnost razmer: da poteka vojna in osamitev cele severne pokrajine od ostale Etiopije, izolacija 6 milijonov ljudi od virov preživetja, hrane in zdravil. Status quo poteka že tako dolgo, da niti več ne sprašujemo, novic pa se tako ne splača poslušati, ker so namenjene ohranjanju fasade pravičnosti, miru in demokracije pred svetom in lastnimi ljudmi. Če je prekinjen pretok informacij, je enostavno prepričati ljudi v vse, kar ti je v interesu. Iz drugih virov pa seveda vemo, da ljudje tam še vedno dnevno umirajo od lakote in čisto enostavnih zdravstvenih težav, preprosto zato, ker nimajo dostopa do osnovnih zdravil in drugih stvari. Nič novega, žal. A zato nič manj tragično v vrsti tragedij, ki trenutno morijo človeštvo.
Druga tragedija, s katero se srečujem vsak dan, pa je spremljanje ubogih mladih duš, ki morajo odraščati na ulici. Položaj otrok, ki jih srečujemo na ulici in sprejemamo v našo ustanovo, mi je že davno postal nekaj »vsakdanjega«. Če želiš pomagati, ne da se ob tem vsak dan čustveno zlomiš, ko vidiš, v kakšnih pogojih živijo tisoči, in hkrati veš, da ne moreš vsem pomagati, moraš dati nekatere misli in čustva dobesedno na pavzo. A ne gre vedno. Ravno ta teden me je zlomilo, ko so mladi pripovedovali, da so nekaj svojih vrstnikov z ulice našli mrtvih na mestu, kjer so spali, s strto glavo. Ja, prav berete. Od nekdaj je znano in »sprejeto« dejstvo, da jih lovi in pretepa policija, ker želi mesto »očistiti« sramote, kot so ulični otroci.
Mladi z ulice pripovedujejo, da se medtem, ko spijo, nekdo pripelje z avtom in z ogromnim kamnom spečega otroka pokonča z udarcem v glavo ter hitro odpelje. Kaj takega mi je že pisati odvratno in nepojmljivo. Ob pogovorih z našimi »mulčki« o njihovih prijateljih, ki so umrli v preteklem tednu, eden pa je v komi, so me premagale solze. Da jih s svojim izbruhom joka ne bi še dodatno vznemirjala, sem se zatekla v kapelo in prosila Jezusa usmiljenja za uboge duše na tem in onem svetu.
Vsi očitki tej družbi, ki dovoljuje takšno življenje, so mi ponovno privreli na plan. Česa so krivi otroci, da trpijo takšno krivico? Da na eni strani mnogi otroci tudi globoko v polnoletnost odraščajo zaščiteni pred vsemi skrbmi, na drugi strani pa mnogi skrbijo sami zase od ranega otroštva, v središču vseh možnih življenjskih nevarnostih, ker jim drugega pač ne preostane. Z vrstniki, ki jim nadomeščajo družino, zvečer poiščejo »primeren« kos pločnika, dovolj veliko betonsko cev ali kakšno drugo zasilno mestno zatočišče, se skupaj zavijejo v žaklje ter trdno zaspijo. Namesto maminega nežnega bujenja jih prebudi jutranji mestni vrvež, ko jim dobesedno mimo glav v nov dan hiti množica ljudi večmilijonskega mesta.
Ljudje več ne opazijo spečih otrok, otroci pa ne ljudi, saj so dobesedno v »svojem svetu«. Hiteče mesto okrog njih je kot igriva tapeta otroške sobe. V svojem prebujanju, pretegovanju in zvijanju vseh stvari nazaj v žakelj se otroci ne pustijo motiti. Čaka jih nov dan in ulične dolžnosti. Kako tragično drugače od jutra otrok, ki se v istem času zbujajo v svoji lastni sobi, pretegujejo v svoji postelji in morda celo pritožujejo, zakaj je že treba vstati, zakaj je treba v šolo in zakaj ni vsak dan čokolina za zajtrk. Od otrok, ki jim starši pripravijo šolsko torbo in poskrbijo, da jim bo dan čim lepše minil v najrazličnejših dejavnostih in brez stresa, ki bi škodil nedolžni otroški psihi.
Na drugi strani pa naši otroci, ki s svojimi majhnimi ročicami že zgodaj zjutraj poprimejo za delo in skrbijo, da bo njihov želodček dobil nekaj malega. Skupaj z vrstniki pojedo, kar uspejo dobiti ali kupiti z nekaj kovanci, ki so jih zaslužili z različnim uličnim delom. Nekateri imajo zlata vreden čebriček in cunjo, da lahko za nekaj kovancev perejo avtomobile na cesti. Mnogi imajo preprosto tehtnico, s katero se zasidrajo na pločniku, da se mimoidoči za en kovanec lahko stehtajo. Drugi imajo krtačo za čevlje in na tak način dobijo kak kovanec od mimoidočih. Spet drugi se gibljejo v bližini manjših tržnic in ljudem nosijo vreče z nakupov … Nihče jih ne vpraša: »Kaj bi danes jedel za zajtrk, kosilo, večerjo?« Nikogar ne zaskrbi ob pogledu na stopala, polna otrdlin in ran, ker so pogosto bosi, ali ob nenehnem kašljanju, ob mnogih srbečih kožnih madežih in še marsičem. Nihče se ne vznemirja, da pač ne hodijo v šolo. Nihče se ne vznemirja, ko jih kot smeti policaji s pendreki preganjajo z enega pločnika na drugega, da si še na ulici ne smejo spočiti. In še bi lahko naštevala!
Zmožnost preživetja otrok na ulici je v primerjavi s tistimi preskrbljenimi preprosto čudež! Kaj vse zmorejo, sami. Brez česa vse preživijo! A njihova herojska zmožnost preživetja še zdaleč ni tolažba, kaj šele opravičilo za krivico, ki se jim dogaja. Namesto da bi se jim svet opravičeval za vse krivice, jih še preganja, se nad njimi zmrduje, v najboljšem primeru ignorira ali jim navrže kak kovanec, v zadnjem času pa v našem mestu celo mori!
Po vseh letih dela z uličnimi otroki se še vedno sprašujem: »Kako je to mogoče?« Vse to in še več se mi kolobari po glavi in srcu, ko v prihajajočih velikonočnih praznikih sprašujem Gospoda, zakaj to dovoli. Pogled na križ mi daje edini smiseln odgovor in upanje, čeprav bolečine v srcu ne zmanjša. Vsak petek z mladimi, ki živijo pri nas, molimo Jezusov križev pot. A vedno bolj vidim, da don Bosko nekdaj in danes, tudi v Bosco Children, moli Jezusa na križevem potu, ki je v teh otrocih. Poskušamo vsaj malo biti kot Veronika, ki s prtom briše Jezusu obraz ali Simon iz Cirene, ki poprime njegov križ. Da otrokom vsaj malo olajšamo bremena življenja, ki so jih doletela. V pričakovanju, veri in upanju na boljšega.
Ob letošnjih praznikih nam vsem želim, da naj nikoli ne pozabimo, da smo na tem svetu, da skupaj hodimo križev pot z Jezusom, ki je v najšibkejših, z Ljubeznijo, ki nam jo je zapustil v večno dediščino in odrešenje.
Polona Dominik