Salezijanec Alfreda Maravilla, vrhovni svetovalec za salezijanske misijone, razmišlja o odnosu misijonarjev do denarja.
Denar je bistveni element vsakdanjega življenja. Kot vsako človeško podjetje tudi misijonske dejavnosti potrebujejo finančna sredstva. Denar je dragocen in kot tak pomemben vir za oznanjevanje evangelija tistim, ki Kristusa ne poznajo, tudi v urbanih središčih in v državah s staro krščansko tradicijo. Denar je kot kolo vozila. Brez denarja delo evangelizacije ne more napredovati in se razvijati. Za gradnjo objektov in izvajanje programov je potreben denar. Da bi dosegli obrobje in odprli nova obzorja, potrebujejo misijonarji sredstva za preživetje in nove pobude.
Denarna sredstva so vse, ki jih je Bog blagoslovil, vključil v misijonsko dejavnost Cerkve in naše Družbe, da delijo blagoslov naprej. Ker vedo, da sami ne morejo v misijone, z veseljem podpirajo našo misijonsko dejavnost. Donatorji pomagajo, ker verjamejo v misijonsko delo. Toda donatorji in donatorske agencije želijo vedeti, kako bomo uporabili njihov denar. Za zagotovitev stalne finančne podpore so mnenja in zamisli donatorjev ali donatorskih agencij pogosto vključeni v lokalni projekt.
Nasprotno pa denar predstavlja tudi potencialno nevarnost za naše lastne misijonske dejavnosti. Ko misijonar spodbuja pokroviteljsko odvisnost, domačini pasivno čakajo na pomoč, namesto da bi aktivno prispevali za svoje potrebe. Podobno se med njimi in tistimi, ki jim prinašajo evangelij, ustvarja družbeni prepad, ko so misijonarji zelo cenjeni, ker jih dojemajo kot vir materialnih koristi. Včasih dobrotniki ali donatorji vztrajajo pri projektih, ki jih zanimajo bolj kot resnične potrebe evangelizacije v lokalnem misijonskem kontekstu. Ko se to zgodi, denar in projekti ustvarjajo težave, ki lahko prej ovirajo kot izboljšajo delo evangelizacije.
Misijonarji, ki prihajajo iz ekonomsko razvitejših okolij, se lahko počutijo prikrajšane za udobje življenja, ki ga je mogoče imeti tam, od koder prihajajo. Po drugi strani pa se lahko zgodi, da domačini na misijonarje gledajo kot na premožne, ker lahko iščejo sredstva za svoje projekte, imajo lastna vozila in uživajo udobje, o katerem domačini niti sanjati ne morejo. To vodi v izkrivljeno podobo misijonarja in otežuje oznanjevanje evangelija. Zato je jasno, da je eden najpomembnejših izzivov v misijonskih dejavnostih, kako ravnati z denarjem, kajti denarna vprašanja lahko dobijo prednost ali zavirajo samo oznanjevanje osebe Jezusa Kristusa.
Pot je spodbujanje soodgovornega upravljanja (stewardship) med vsemi deležniki: dobrotniki, donatorji, misijonarji in lokalnim prebivalstvom. Upravljanje vključuje vzdrževanje sprejetih standardov odgovornosti in preglednosti, vodenje evidenc, da lahko revizorji in računovodje preverijo porabo denarja, skladnost z vladnimi finančnimi predpisi ter etično in moralno integriteto. Dejansko povezava misijonske dejavnosti z denarnim skrbništvom odraža vrednost samega denarja.
Sam don Bosko je prejel veliko denarja od dobrotnikov. Njegovo življenje pa so zaznamovali varčevanje, trdo delo in velikodušno služenje drugim. Vztrajal je pri pomenu skrbništva: »Opozarjam vas tudi, da se varujte zlorabe odvečnega. Zapomnite si, da to, kar imamo, ni naše, temveč revežev. Gorje nam, če tega ne bomo pravilno upravljali!« (BiS V, 413). Danes je bistvenega pomena, da se salezijanski misijonar z zmernostjo v uživanju hrane in pijače ter preprostostjo oblačenja izogiba vsemu, kar ni v zgled pričevanja uboštva. Denar uporabljajmo odgovorno, bodimo odgovorni za njegovo porabo in ne imejmo osebnih računov, hkrati pa poskrbimo, da imajo institucionalni računi vsaj dva podpisnika (Salezijanski pravilnik 59, 55, 56,187). Denar je res pomemben, a to ni vse. Je vir, ki ga je treba moralno in etično uporabiti za učinkovitejše oznanjevanje evangelija.
Vprašanja za razmislek in skupni pogovor: Ali uporabljam denar za nadzor ljudi ali dogodkov? Kaj je osnova moje varnosti? Bog ali denar?