Ob koncu leta se v naših dušah nabere koš spominov. Ta košara vsebuje vse, kar smo doživeli v bogatem letu, polnem prijetnih spominov, pa tudi nepričakovanih dogodkov. V letu, v katerem ni manjkalo presenečenj.
Dragi prijatelji don Boska in njegove karizme, ob koncu leta 2023 se mi zdi primerno uporabiti simboliko košare, ki jo je mama Marjeta vedno nosila v roki. Tudi na plakatu Vezila 2024 je njen prepoznavni znak košara, ki visi na njeni lakti. Mamo Marjeto smo navajeni videti s košaro. Brez košare, naglavne rute in revne kmečke obleke si ne bi bila podobna.
Košara je bila izdelana iz skrbno spletenega protja. Za vnuke je v njej prenašala posteljnino, dišeče sveže pečene štručke in oprano perilo.
Toda 3. novembra 1846, kot pripoveduje don Bosko v Spominih na oratorij, ko sta se z mamo spustila iz Becchov v Turin, da bi pomagala zapuščenim mladim, je mama Marjeta vanjo zložila poročno obleko in nanjo položila nekaj bilk sivke. Na dno, dobro skrito pod prevleko iz blaga, je skrila svoj mali zaklad: žametni paketek z dvema prstanoma in zlatim nakitom.
S temi dobrinami so uspeli urediti osnovne potrebe oratorija. Mati Marjeta je imela srce veliko kot astijsko gričevje. Perilo je se je spreminjalo v srajce in spodnje perilo za fante. Zanimiva je usoda poročne obleke, ki je postala prvi prt oltarja v Pinardijevi kapeli in nato rjuha za bolnika s kolero.
A košara se ni nikoli izpraznila. V njej je vedno dišalo po lepem in dobrem v njenem življenju.
Zakladnica srečnih spominov
Ob koncu leta bi vsak moral imeti takšno košaro, obešeno na laket uma in srca. Košara je kot zaklad srečnih spominov. Morali bi jo napolniti z začudenjem nad plesom življenja, ki je hitro minilo: ljudje, ki so nam storili kaj dobrega, milostni dogodki, srečanja, ki so nam ponovno vlila dih in pogum, gotovosti, upi in pod vsem skrito dragoceno zlato Božje navzočnosti.
V svoji košari sem nabral veliko reči, za katere se lahko zahvalim Gospodu življenja, našemu dobremu Bogu in Očetu. Zagotovo, kot se zgodi v življenju vsakega človeka, vključno z vami, ki berete te vrstice, to leto ni prineslo le veselja. So tudi bolečine, stiske, zahteve, izgube, a vse to, živeto v veri, razsvetljuje na dragocen način.
- V svoji košari najdem veliko prizadevanj, tako osebnih kot tistih, ki mi pomagajo pri animaciji in vodenju Družbe: lahko smo pomagali mnogim ljudem, mnogim otrokom in mladim po vsem salezijanskem svetu in spodbujali sobrate salezijance in salezijansko družino, da nadaljujejo pot salezijanske zvestobe. Košara je polna številnih darov mnogih ljudi z vsega sveta, iz 135 držav in iz tisočih ustanov celotne salezijanske družine.
- V moji letošnji košari je obisk Centra za mladoletnike v Turinu (nekdanja Generala, ki sta jo obiskovala don Cafasso in don Bosko), in s katerega sem se vrnil s težkim srcem in poln bolečine, ker sem se srečal z mladimi, za katere upam, da bodo kmalu prebrodili težek položaj, a z veseljem ob zavedanju, da jim bo uspelo. Pozdrav mladeniča, ki me je vprašal: »Kdaj se vrneš?« se mi je vtisnil v spomin. Kmalu se vrnem.
- V moji košarici je veselje številnih potovanj, opravljenih med letom – tokrat ponovno na pet celin, saj sem se vrnil v Avstralijo. O potovanjih bi lahko napisal cele strani. Omenil bom samo obisk Peruja, dvakrat v februarju. Na planoti Huancayo, 2500 metrov nadmorske višine, se kljub mrazu in hribom zbralo več kot tisoč mladih. V Piuri pa me je pričakala neizmerna vročina mesta večne vročine, kot jo sami imenujejo. Povsod sem doživel pobožnost do Marije Pomočnice, ki me je ganila.
- V moji košarici je veselje, da sem se ustavil v Viedmi (Argentina) pet mesecev po kanonizaciji salezijanca brata sv. Artemija Zattija in sem ponovno stopal po poteh, ki jih je prehodil tam, kjer je živel in svetost uresničeval v vsakdanjem življenju.
- Košara globoko v mojem srcu letos skriva najglobljo izkušnjo, ki jo človek lahko doživi: izkušnja izgube matere, še posebej, ko je oče že pred tem odšel v nebesa. Ko čutiš, da je tista »popkovina«, ki te je povezovala ne le do tvojega rojstva na svet, ampak vse življenje, dokončno prerezana. Z Gospodovo milostjo sem vse to doživljal kot izgubo, seveda, vendar polno smisla, polno upanja in z neizmerno hvaležnostjo Gospodu življenja za dolgo in lepo življenje tako očeta kot mame. Kako se ne bi zahvaljeval Gospodu za vse to?
- V moji letošnji košarici je neizmerno veselje ob dragocenih dnevih, preživetih v Lizboni na svetovnem dnevu mladih. Več kot milijon mladih je dragoceno pričevalo o človečnosti in humanizmu, o sposobnosti živeti v sožitju, prijateljstvu in miru kljub temu, da so zelo različni, drugačni, prihajajo z vsega sveta. Kako veliko lekcijo nas učijo!
- In končno, moja letošnja košara vsebuje globoko dejanje vere in pokorščine. Brez dvoma je sveti oče to storil v veri, ko me je imenoval za kardinala svete rimske Cerkve. V veri in z gotovostjo, da naš Bog spremlja življenje vsakega izmed nas na edinstven način, ki ga samo On pozna, sem sprejel ta načrt in to pokorščino. Vsekakor s hvaležnostjo in z obljubo zvestobe in vdanosti Kristusovemu namestniku, kot sem jo izpovedal ob prejemu kardinalskega prstana. Le v veri je mogoče nekaj takega dostojno živeti.
Kot vidite, prijatelji, je moja košara polna. Prepričan sem, da je tudi v življenju vsakega od vas tako. To je velik Božji dar življenja.
V tem mesecu vam želim blagoslovljen čas. Upam, da v pričakovanju prihoda Jezusa Kristusa kot salezijanska družina nadaljujete s prizadevanji in zagotovili, da bo naš svet očiščen sovraštva in razdora ter napolnjen s krščanskim duhom, tako da bomo lahko vsi vedno živeli v miru med seboj.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik