Dragi prijatelji salezijanske karizme, moje iskreno, bratsko in prisrčno voščilo naj doseže vsakega izmed vas.
»Namignili« so mi, naj tega pisma ne pripravim kot prejšnja, ko sem opisoval kaj pomembnega, kar sem doživel, ampak naj spregovorim o sebi, o novem poglavju, ki me čaka. Doživljam podobno, kar sem preučeval o našem očetu don Bosku. Težko mu je bilo govoriti o sebi in še težje izražati svoja čustva. V mojem primeru moram priznati, da mi je malo težko govoriti ali pisati o zadnjih dogodkih, ki so se mi zgodili; vendar vem, da prej ali slej moram to storiti, in mesečno pismo vrhovnega predstojnika, ki doseže roke in srca mnogih prijateljev don Boskove karizme, je dober način za pošiljanje tega osebnega sporočila.
Po nepričakovani novici (predvsem zame), s katero je sveti oče Frančišek razglasil tudi moje ime med 21 možmi, ki jih je izbral za »postavitev« v kardinalski zbor Cerkve v konzistoriju 30. septembra, se na tisoče ljudi sprašuje, zlasti med don Boskovimi salezijanci in člani salezijanske družine v svetu: »In kaj bo zdaj? Kdo bo spremljal življenje Družbe v bližnji prihodnosti? Kakšni koraki nas čakajo?« Dobro razumete, da so to ista vprašanja, ki sem si jih zastavljal tudi sam, ko sem se zvesto zahvaljeval Gospodu za dar, ki ga je salezijanski družbi in don Boskovi družini dal papež Frančišek.
Z očmi vere, poznavanjem velikih reči, ki jih je Bog storil, in vsega, kar vemo po njegovi Besedi, bi lahko rekli, da Bog ljubi presenečenja. Navadno v Svetem pismu Bog reče: »Pojdi! Pot se ti bo odkrila sama.« Od don Boska smo se naučili pomembne reči: nič naj nas ne vznemirja in zaupajmo v Božjo Previdnost.
Strinjam se z izjavo našega svetega ustanovitelja iz leta 1884: »Vedno bolj vidim, kako veličastna prihodnost je namenjena naši družbi, njena širitev in vsa dobrota, ki jo bo lahko izvrševala.«
Po naznanitvi sem smel osebno govoriti s svetim očetom papežem Frančiškom, in mu zagotovil, da lahko računa na mojo pripravljenost za kakršnokoli službo. Odzval sem se kot don Bosko, ko so ga prosili, naj zgradi svetišče Srca Jezusovega v Rimu. Kljub starosti in bolezni, ki je prav tako čutil težo in odgovornost nastajajoče družbe, je don Bosko je odgovoril: »Če je to papeževa želja, ubogam!«
Svetemu očetu sem preprosto rekel, da smo se salezijanci od don Boska naučili biti vedno na voljo za dobro Cerkve, še posebej pa za vse, kar prosi papež. Ko se zahvaljujem Bogu za ta dar, ki pripada vsej Družbi in salezijanski družini, izražam svojo hvaležnost papežu Frančiškuin mu v imeni vseh članov naše velike družine zagotavljam še bolj gorečo in globoko molitev. Molitev, ki jo, kot rečeno, vedno spremlja naša iskrena in globoka naklonjenost.
Kaj sledi sedaj?
Moram vam povedati, da me je občutljivost papeža Frančiška globoko ganila, ko je spoznal, da se služba vrhovnega predstojnika ne more spremeniti kar čez noč. Zato mi je sveti oče približno pol ure po razglasitvi imenovanja ob molitvi Angelovega češčenja v nedeljo, 9. julija, poslal pismo, v katerem mi je spregovoril o času, potrebnem za pripravo na vrhovni zbor naše družbe, preden prevzamem novo zaupano mi nalogo. Kot vedno se je sveti oče izkazal kot pozoren, prisrčen, globok občudovalec don Boskove karizme z vso naklonjenostjo. To so občutki, ki sem jih v svojem osebnem imenu in v imenu celotne salezijanske družine poslal nazaj.
Z vami naj delim določila, ki mi jih je sporočil sveti oče. Papež je menil, da lahko v dobro naše Družbe po konzistoriju 30. septembra 2023 nadaljujem svojo službo vrhovnega predstojnika do 31. julija 2024. Po tem datumu bom podal odstop kot vrhovni predstojnik, kot to zahtevajo naše konstitucije in pravilnik, da iz rok svetega očeta prevzamem službo, ki mi jo bo zaupal.
To mi je sporočil sam papež. 29. vrhovni zbor bomo lahko obhajali eno leto prej, to je februarja 2025. Moj vikar Stefano Martoglio bo prevzel vodenje Družbe ad interim, kot je določeno v naših konstitucijah, do obhajanja 29. vrhovnega zbora. Naj odgovorim na še eno vprašanje, ki gai mate mnogi izmed vas: kakšno nalogo mi bo zaupal sveti oče? Papež Frančišek mi tega še ni povedal. Poleg tega menim, da je glede na ta časovni razpon tako tudi najprimernejše.
Vsekakor pa vas vse prosim, dragi bratje in člani skupin naše salezijanske družine, da še naprej krepite svojo molitev. Še posebej za papeža Frančiška. Sam je to izrecno prosil ob koncu zasebne avdience, ki sem je bil deležen.
Nazadnje vas prosim tudi za molitev zase, ko se soočam z novo službo v Cerkvi, ki jo kot don Boskov sin sprejemam v sinovski pokorščini, ne da bi jo iskal. Resnično verjamem, da v Cerkvi, ki ji služimo, nikoli ne bi smeli iskati ali pričakovati osebne kariere. Kar je lastno »svetu«, je za nas, služabnike v imenu Jezusa, neprimerno. Moramo se razlikovati (upam, da močno) od nekaterih standardov sveta. Vsemu temu je moj ljubljeni oče don Bosko priča pred Gospodom Jezusom.
Zahvaljujem se vam za naklonjenost, bližino, izraženo v zadnjih tednih s številnimi sporočili, ki so prišla z vseh koncev sveta.
Počutim se, kot da bi mi bili namenjene iste besede, ki jih je Gospa rekla don Bosku v sanjah pri devetih letih, katerih drugo stoletnico bomo praznovali prihodnje leto: »Ob svojem času boš vse razumel«. In vemo, da se je našemu očetu to dejansko zgodilo skoraj ob koncu njegovega življenja, pred oltarjem Marije Pomočnice v baziliki Srca Jezusovega, ki je bila posvečena dan prej, 16. maja 1887.
Iz bazilike Marije Pomočnice v Valdoccu vam pošiljam prisrčen in hvaležen pozdrav ter vsakega izmed vas izročam Njej, materi, ki nas bo še naprej spremljala in podpirala. Kot vedno vas pozdravljam z neizmerno naklonjenostjo.
Ángel Fernández Artime, vrhovni predstojnik