Zakaj je pobožnost do Srca Jezusovega del DNK salezijanske družbe
Na zvoniku bazilike Srca Jezusovega v Rimu stoji čudovit kip blagoslavljajočega Jezusa. Čudovita cerkev je don Boska stala »krvi in solz«, ko je na papeževo željo, utrujen od naporov in življenja, svoje zadnje moči in leta porabil za gradnjo tega svetišča.
Vsem salezijancem je ta kraj ljub tudi iz mnogih drugih razlogov.
Zlati kip na zvoniku je na primer znak hvaležnosti: darovali so ga argentinski gojenci v zahvalo salezijancem, da so prišli v njihovo deželo.
Tu je don Bosko v nekem pismu iz leta 1883 zapisal nepozaben stavek: »Zapomnite si, da je vzgoja stvar srca in da je samo Bog njegov gospodar. Nič nam ne bo uspelo, če nas Bog ne nauči te umetnosti in nam ne da ključev«. Pismo se konča takole: »Molite zame in mi vedno verujte v presveto Srce Jezusovo«.
Kajti pobožnost do Srca Jezusovega je del salezijanske DNK.
Praznik Srca Jezusovega nas spodbuja, da imamo ranljivo srce. Samo srce, ki je lahko ranjeno, je sposobno ljubiti. Zato na ta praznik premišljuejmo Jezusovo od ran odprto srce, da bi tudi svoja srca odprli ljubezni. Srce je simbol ljubezni prednikov in mnogi umetniki so rano v Jezusovem srcu poslikali z zlatom. Iz odprtega srca nas obžarja zlati sij ljubezni, pozlata pa nam tudi kaže, da se lahko naš trud in naše rane spremenijo v nekaj dragocenega.
Vsako svetišče in vsaka pobožnost do Srca Jezusovega govori o ljubezni tega božanskega srca, srca Božjega Sina, do vsakega njegovih sinov in hčera tega človeštva. Govori o bolečini, govori o Božji ljubezni, ki ni vedno povrnjena. Danes dodajam še en vidik. Mislim, da govori tudi o bolečini Gospoda Jezusa ob soočenju s trpljenjem mnogih ljudi, zavračanjem, priseljevanjem ljudi brez obzorja, osamljenostjo, nasiljem, ki ga mnogi ljudje trpijo.
Lahko rečemo, da govori o vsem tem, hkrati pa nedvomno blagoslavlja vse, kar je storjeno v korist najmanjših, torej enako, kot je delal Jezus, ko je hodil po cestah Judeje in Galileje.
Zato je dober znak, da je Osrednji salezijanski sedež Družbe ponovno pri Srcu Jezusovem v Rimu.
Veliko srebrnih src
Ena od teh veselih področij, ki nedvomno razveseli »samo Božje Srce«, je tisto, kar sem lahko osebno videl v don Boskovi salezijanski ustanovi na otokih Tenerife in Gran Canaria. Obiskal sem jih sredi maja in med mnogimi rečmi, ki sem jih doživel, sem lahko spoznal 140 vzgojiteljev, ki delajo na različnih projektih Fundacije (sprejemanje, nastanitev, delovno usposabljanje in poznejša zaposlitev). Nato sem srečal še kakih sto mladih, ki so deležni tega don Boskovega služenja najpotrebnejšim. Ob koncu dragocenega srečanja so mi dali darilo.
Ganilo me je, ker sta davnega leta 1849 dva fanta, Karel Gastini in Srečko Reviglio, prišla z enako idejo in sta v veliki skrivnosti varčevala pri hrani in ljubosumno hranila svoje male napitnine, uspela kupiti darilo za don Boskov god. Na večer praznika sv. Janeza sta potrkala na vrata don Boskove sobe. Pomislite na njegovo začudenje in ganjenost, ko je prejel dve majhni srebrni srci, pospremljenih z nekaj nerodnimi besedami.
Srce fantov je vedno enako in tudi tokrat so na Kanarskih otokih v majhno kartonasto škatlo v obliki srca shranili več kot sto srčkov z imeni Nain, Rocio, Armiche, Mustapha, Xousef, Ainoha , Desiree, Abdjalil, Beatrice in Ibrahim, Yone in Mohamed ter mnogimi drugimi, ki preprosto izražajo iskrene in velike vrednosti, ki so prišle iz srca:
- Hvala, ker ste vse to omogočili.
- Hvala za drugo priložnost, ki ste mi jo dali v življenju.
- Še naprej se borim. S teboj je lažje.
- Hvala, ker si me spet razveselil.
- Hvala, ker ste mi pomagali verjeti, da lahko naredim vse, kar si zadam.
- Hvala za hrano in hišo.
- Hvala vam iz srca.
- Hvala za pomoč.
- Hvala za priložnost za rast.
- Hvala, ker kljub našemu položaju verjamete v nas mlade …
In na stotine podobnih izrekov, naslovljenih na don Boska in na vzgojitelje, ki so vsak dan z njimi v don Boskovem imenu.
Prisluhnil sem, kaj so delili z menoj, slišal sem nekaj njihovih zgodb (mnoge od njih so polne bolečine); videl sem njihove poglede in njihove nasmehe in bil sem zelo ponosen, da sem salezijanec in da pripadam tako sijajni družini bratov, vzgojiteljev in vzgojiteljic ter mladih.
Še enkrat sem pomislil, da je don Bosko aktualen in potreben kot kdaj koli prej; pomislil sem na vzgojno občutljivost, s katero spremljamo toliko mladih z velikim spoštovanjem in občutek za njihove sanje.
Skupaj smo molili k Bogu, ki nas vse ljubi, k Bogu, ki blagoslavlja svoje sinove in hčere. Molitev, ob kateri so se kristjani, muslimani in hindujci počutili sproščene. V tistem trenutku nas je nedvomno vse objel Božji Duh.
Bil sem vesel, saj se tako, kot je don Bosko sprejel prve fante v Valdoccu, danes dogaja enako v mnogih Valdoccih sveta.
Ko govorimo o Božji ljubezni, je to za mnoge preveč neoprijemljiv pojem. V presvetem Srcu Jezusovem pa je Božja ljubezen do nas postala konkretna, vidna in zaznavna. Za nas si je Bog nadel človeško srce, v Jezusovem srcu nam je odprl svoje srce. Tako lahko po Jezusu pripeljemo do Božjega srca vse, ki so nam zaupani.
Ángel Fernández Artime, SDB, vrhovni predstojnik